Tej vseevropski strasti, katere izraz je bilo tudi odkrivanje starih bajk in mitov, je 'podleglo' tudi nekaj velikih ruskih skladateljev. Pet jih je še posebej izstopalo in poimenovali so jih Velikih pet. Vsi so bili doma iz Sankt Peterburga in vse je pri delu vodila želja, ustvariti značilno rusko glasbo. Bili so izraz ruskega romantičnega nacionalizma, njihova imena pa so Aleksander P. Borodin, Milij A. Balakirev, César Cui, Modest Musorgski in Nikolaj Rimski-Korzakov.

V uvodu v letošnji poletni Festival Ljubljana bomo spoznali Aleksandra P. Borodina in njegovo delo Knez Igor. Ta opera velja za največje delo moža, ki se ni uveljavil le kot skladatelj, pač pa tudi kot kemik. Zaradi pomena Kneza Igorja za Borodinovo kariero pa tudi za zgodovino ruske glasbe in razvoja ruske nacionalne zavesti se velja nekoliko bolj seznaniti z zgodovinsko osebo, ki je navdihnila Borodina.

Ep vzhodnih Slovanov 12. stoletja
Aleksander P. Borodin v libretu ni povzel zgodovinskega pričevanja o življenju Igorja Svjatoslaviča (31151-1202), voditelja kneževine Novgorod-Severski, pač pa je strnil znameniti slovanski ep Zgodba o Igorjevem boju (izvirni naslov v starem vzhodnoslovanskem jeziku je Slovo o plŭku Igorevě). Ep velja za mojstrovino vzhodnoslovanskega slovstva in za enega najboljših do danes ohranjenih primerov rabe starega vzhodnoslovanskega jezika. Ep so napisali že v 12. stoletju, torej v času, ko je Igor še živel.

Dvoumen sloves Igorja kot vojaka
Ep o Igorjevem boju govori o propadlem Igorjevem osvajalskem poskusu. Po trdih bojih proti plemenom Polovcev, ki so okoli leta 1185 živela v Donskem bazenu, se je morala Igorjeva vojska oziroma vojska tedaj vplivne novogorodske kneževine umakniti. Sloves igorja kot junaka je sicer precej dvoumen. Po porazu je namreč Igor pobegnil, svojega sina Vladimirja pa je kot talca pustil v sovražnem taboru. Posebnost epa je zanimiv preplet prvin krščanstva in starejših slovanskih verovanj, kot tak pa je tudi eden od zgodovinskih pričevalcev o postopnem prehodu Slovanov od poganstva v krščansko vero.

Na novo odkriti ep najprej prebere Katarina Velika
Zgodba o knezu Igorju je po začetku 15. stoletja skoraj utonila v pozabo. Leta 1795 pa so rokopis odkrili v knjižnici jaroslavskega samostana. Menihi so ga prodali lokalnemu veleposestniku Alekseju Musin - Puškinu, ta pa je hitro spoznal, kako dragoceno je besedilo. Naročil je njegov prepis, ga podaril zelo načitani carici Katarini Veliki, sicer znani tudi po tem, da je bila velika zagorovnica filzofskih načel razsvetljenstva, leta 1800 pa je naročil tudi izdajo epa.

Izvirnik je skupaj s celotno Musin - Puškinovo knjižnico leta 1812 sicer pogorel, vendar pa je bil ep rešen. Razmah romantičnega hrepenenja po domnevno idilični srednjeveški družbi je zanetil veliko zanimanje za Igorja Svjatoslaviča in zgodba o Igorju od tedaj velja za enega največjih draguljev srednjeveške slovanske književnosti.

Polona Balantič