Našli so enega izmed redkih prvih izvodov Knjige o džungli, ki ga je njen avtor Rudyard Kipling posvetil svoji najstarejši hčerki Josephine. Na prvi strani najdenega izvoda je zapisano: "Ta knjiga pripada Josephine Kipling, za katero jo je napisal njen oče, maj '94". Posvetilo sicer ni podpisano, a strokovnjaki, ki so preučili njegovo pisavo, verjamejo, da resnično pripada Kiplingu. Poleg tega to, da gre za knjigo, ki jo je "napisal njen oče", več kot jasno govori v korist temu, da gre resnično za Kiplingovo posvetilo. Deklica je bila takrat stara le eno leto, pet let pozneje pa je umrla za posledicami pljučnice, kar po vsej verjetnosti pomeni, da zgodb o živalskem in človeškem svetu iz domišljije svojega očeta nikdar ni prebirala sama. Pisatelj in njegovi trije otroci so dobili pljučnico med svojim popotovanjem po Ameriki.

Knjigo so knjižničarji našli med popisovanjem gradiva v Cambridgeshiru v Wimpole Hallu, kjer je med letoma 1938 in 1976 živela Kiplingova druga (oziroma najstarejša preživela) hči Elsie, zdaj pa je tam knjižnica.

Uspešnica še pred knjižno izdajo
Zbirko zgodb Knjiga o džungli je Rudyard Kipling začel pisati leta 1892; v letih 1893 in 1894 so izhajale v časopisih, takoj nato je sledila še knjižna izdaja. Še pred izidom v knjižni obliki je leta 1894 postala velika uspešnica. Posamezne zgodbe, ki so kot podlistek izhajale v letih 1893 in 1894, so britanski bralci, ki so takrat tudi zaradi britanske posesti širnih divjih pokrajin v južni Indiji in Afriki z navdušenjem prebirali pustolovske romane, dobesedno 'goltali'. Že leto po izidu prve knjige je zato Kipling izdal še nadaljevanje, Drugo knjigo o džungli.

Kipling v teh zgodbah na dva protipola postavlja človeški in živalski svet; na eni strani je idealni svet džungle, katerega protiutež je človek, ki lovi živali, seka gozd in se boji džungle, ki jo vse manj pozna. Ta dva svetova sta si sčasoma postala vse bolj oddaljena in tuja. Človek se boji narave, ker ne razume njenega jezika in njenih pravil. Živali človeka po drugi plati ne lovijo, ker menijo, da je najšibkejše bitje med živalmi, pa tudi zato, ker bi potem prišli novi ljudje, oboroženi in ubijalsko nastrojeni.

Morala v človeško-živalski preobleki
To ravnovesje med človekom in džunglo se poruši, ko hromi tiger, ki ne more loviti dostojanstveno, kot narekujejo pravila džungle, ljudem ukrade človeškega mladiča in ga prinese v živalski svet. "Gola žaba" Mavgli - tako ga kličejo v džungli - je človeški mladič, ki je odrasel med živalmi. Tako ni ne človek ne žival, "mešanček", ki ne more biti varen v živalskem svetu, ne sprejme pa ga niti človeška družba. Vse zgodbe so bolj ali manj prežete z moralnim tonom, ki na tak ali drugačen postavlja pravila za vzpostavljanje redu in varnosti v družbi, družini, pa tudi v vsakem posamezniku.