S Satanovim tangom je leta 1985 napovedal spremembo paradigme v madžarski literaturi in na več ravneh spregovoril o sprevrženem delovanju sistema.

Pisatelj je o svojem delu spregovoril na festivalu Fabula, kjer so njegov obisk pospremili s slovenskim prevodom odmevnega prvenca (izšel je v prevodu Marjance Mihelič in pri založbi Beletrina, ki je tudi organizator festivala), ta je doživel odmevno ekranizacijo v režiji Béla Tarra.

Večkrat (tudi z vilenico) nagrajeni pisatelj je na literarnem večeru v Cankarjevem domu dejal, da si nekoč ni mislil, da bo pisatelj. V uporniških letih svojega življenja je nekaj časa delal kot nočni čuvaj na kmetiji. Neke noči sta s sodelavcem zaklala več ducat glav živine. "Ko sva končala delo, sem uzrl sonce. A to ni bilo rumeno, temveč rjavo. Takrat sem se odločil, da bom napisal svojo prvo knjigo," je dejal v pogovoru, ki ga je moderirala Jutka Rudaš, predstojnica Oddelka za madžarski jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Pet let pozneje je nastal Satanov tango. Izšel je l. 1985 v obdobju Madžarske ljudske republike, ko so bila dela, kakršno je avtorjevo, pod budnim očesom tedanjega komunističnega režima. S pomočjo pisatelja Pétra Esterházyja je prepričal takratnega urednika založbe Magveto, da delo objavi. "Urednik je Satanov tango objavil predvsem zato, da bi dokazal svoj pogum in avtonomijo. Kot vem, je bil pred tem na visokem položaju pri tajni politični policiji," se spominja Krasznahorkai.

Satanov tango pripoveduje o lažnem preroku Irimiasu, ki pod pretvezo upanja v boljšo prihodnost vaščane povede v obljubljeno deželo, pred tem pa iz njih izmami še zadnje prihranke. Nazadnje se izkaže, da vse skupaj ni samo potegavščina spretnega prevaranta, ampak tudi malverzacija agenta tajne službe.

Pisatelj je na pogovoru dejal, da ne priporoča branja madžarskega izvirnika, da v resnici sploh ne moremo vedeti, kaj je napisal, če ne govorimo madžarsko, saj je "vsako besedo slovenskega prevoda napisala prevajalka Marjanca Mihelič".

Spomnil se je tudi na svojega večletnega sodelavca in prijatelja Bélo Tarra, s katerim sta leta 1994 posnela več filmov, med drugimi tudi sedem ur in pol trajajoči Satanov tango. Pisatelj meni, da knjiga verjetno ne bi dosegla tolikšnega števila bralcev, če ne bi bilo filma.

Avtor, ki je za svoje delo prejel številne domače in prestižne tuje literarne nagrade, med drugim nagrado Brücke-Berlin (2010), prima primissima (2012), vilenico (2014), leta 2015 pa kot prvi Madžar tudi prestižno nagrado man booker, se pogosto omenja tudi med pisatelji, ki bi lahko bili v igri za Nobelovo nagrado.

"Vsako leto slišim, da sem nominiran za Nobelovo nagrado, a sem že star in upam, da se to ne bo zgodilo." Ob tem je dodal, da nagrade sicer največ veselja prinesejo materam, a njegove že dolga leta ni več.