4. maja 1919 so se začele študentske demonstracije proti nekaterim sklepom versajskega miru, ki so se razrasle v širšo protiimperialistično, politično in kulturno razpravo o tem, kako naj se Kitajska modernizira. Prevrat je dal zalet celi vrsti pozneje slavnih pisateljev, kakršen je bil denimo Lu Šun, ki je, podobno kot na Zahodu George Orwell, s pomočjo ostre družbene satire skušal opozoriti na družbo, ki je bila v njegovih očeh zaostala, nemoralna in pod prevelikim vplivom tujih sil. A kljub pečatu, ki so ga Lu in njegovi sodobniki, ki so skušali poživiti okostenelo literarno izročilo, pustili na kulturni pokrajini sodobne Kitajske, njihovih del na tujem ne bere skoraj nihče.

"Ko je zahodnjaška literatura ob gibanju 4. maj začela prodirati k nam, je veliko ljudi začelo tudi prevajati leposlovje v kitajščino," pravi Feng Jicai, ki v svojih delih raziskuje kaos kulturne revolucije. "Na Zahodu pa ni skoraj nikogar, ki bi prevajal kitajska dela, in Kitajska ni kriva, da je tako. Kitajci ne morejo prevajati svojih knjig za zahodnjake, to morajo početi oni sami." Udarec za kitajski ponos je tudi podatek, da se država s tako bogatim literarnim izročilom ne more pohvaliti z nobenim Nobelovim nagrajencem za literaturo. Leta 2000 je nagrado sicer dobil Gao Šingjian, ki pa je bil takrat že francoski državljan.

Tujcem manjka kulturni "okvir"
Jo Lusbi, direktorica založbe Penguin China, se vsak dan srečuje s preprekami pri predstavljanju sodobne kitajske literature svetu. "Kitajski pisatelji pišejo o Kitajski za kitajsko občinstvo. Če bi hotel kdo drug ta roman brati (in razumeti) enako kot Kitajec, bi potreboval ogromno dodatnih razlag."

(Unovčljivi) draž prepovedanega
Tista dela, za katera se vendarle izve tudi na Zahodu, po navadi niso iz repertoarja odobrenih od državnega aparata; v angleščini se je denimo zelo dobro prodajal močno politično obarvan roman Jianga Ronga Volčji totem. Leta 2000 sta bila v domovini zaradi eksplicitno erotičnih pasaž prepovedana dva romana, Mian Mianov Candy in Shanghai Baby Džoua Veihuija, ki sta zato dvignila nekaj prahu, ko sta bila prevedena v angleščino. To seveda ni vrsta literature, po kateri Kitajska želi biti znana v tujini. "Zahodnjake privlačijo kitajske knjige, ki so bile prepovedane, pa čeprav včasih ne gre za literarne mojstrovine," se pritožuje Čen Jiangong, predsednik Kitajske zveze pisateljev. "Zato včasih pisatelji nalašč napišejo kaj šokantnega, da bi bili prepovedani in zato zanimivejši". Res je tudi, da je s kitajskimi pisatelji na knjižnih turnejah križ - večina jih ne govori (dobro) angleško -, zato je prav nalepka "prepovedano na Kitajskem" včasih tisto, kar pritegne ljudi na literarni večer.

Visok davek cenzure
In če obstoj cenzure senzacionalnim romanom pomaga do boljše prodaje v tujini, še v večji meri spodjeda nastajanje korpusa sodobnih literarnih klasik, ki bi imele v tujini več kot le vojerističen draž. Spletno piratstvo seveda pomeni, da niti prepovedani romani ne ostanejo neprebrani dolgo - a če bi pisatelji od svoje umetnosti radi živeli, morajo paziti, da se jim vrata na domači trg ne zaprejo. Še vedno morajo biti pozorni, da se s spornimi tematikami ne spopadajo naravnost, ampak le posredno. "To je boleče," toži Yan Geling. "V tem hipu sem na vrhuncu svoje kariere. Težko je sklepati kompromise samo zato, da ti knjigo sploh objavijo."

A. J.