Ob tej priložnosti je Študentska založba izdala Strniševe Zbrane pesmi, poklonila pa se mu je tudi s posvetom v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Cilj simpozija je bil predstaviti nova branja Strniševih del ter bolj interdisciplinarno osvetliti najrazličnejše vidike njegovega pisanja. To potrjuje tudi izbor referentov in besedil, ki so jih predstavili: Peter Kolšek se je spraševal, ali je Gregor Strniša "slabo prebrani pesnik", Tomaž Zwitter pa je spregovoril na temo Strniša in sodobno razumevanje vesolja.

Med drugimi je v Štihovi dvorani zbrane na temo breztežnosti nagovoril tudi Dragan Živadinov. Na simpoziju so zavrteli še dokumentarni film Vesolje, tam sem jaz doma po scenariju Dušana Šarotarja in v režiji Braneta Bitenca.

Pri Študentski založbi so prepričani, da Strnišev status na literarnem prizorišču po eni strani potrjujejo tako obsežen literarni opus, ki zajema številne pesniške zbirke (Mozaiki, Odisej, Zvezde, Želod, Oko, Škarje) in odmevna dramska dela (Samorog, Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju, Ljudožerci) kot tudi nagrade, ki jih je prejel za svoja dela. V zgodovino je namreč zapisan kot dobitnik nagrade mesta Ljubljane, Župančičeve nagrade, nagrade Sterijinega pozorja in drugih. Leta 1986 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Človek in kozmos
Strniša je bil pesnik simbolizma, kasneje je prešel v poezijo absurda. Pogosto je upesnjeval arhetipe, simbole, mitične in pravljične osebe in kraje ter motiviko podzavestnega, skrivnostnega sveta. V dramatiki se je posvečal predvsem poetičnim dramam v verzih, v ospredje pa je postavljal razmerje človeka do sveta, svobodno voljo, strah pred smrtjo in smisel življenja.