V učbenikih zgodovine umetnosti je od nekdaj veljalo, da je bila da Vincijeva mama preprosta ženska s toskanskega podeželja. Carlo Vecce, profesor z Univerze v Neaplju in strokovnjak za renesančnega mojstra, je zdaj izdal nov roman, ki ga je napisal na podlagi svoje teorije, da je bila resnica veliko bolj zapletena.

"Leonardova mama je bila čerkeška sužnja ... Odpeljali so jo z njenega doma v Kavkaškem pogorju, jo prodali in večkrat preprodali, najprej v Konstantinoplu in potem še v Benetkah. Na koncu je pristala v Firencah," je Vecce pojasnil za tiskovno agencijo AFP. V Firencah je spoznala mladega notarja Piera da Vincija "in njunemu sinu je bilo ime Leonardo".

Vecce je svoje ugotovitve, ki so sad večdesetletnega posvečanja Da Vinciju in njegovim delom, utemeljil na dokumentih iz firenških mestnih arhivov. Odločil se je za leposlovno delo: napisal je roman Il Sorriso di Caterina (Nasmeh Caterine, Leonardove matere).

Kontroverzna trditev
Številni strokovnjaki, ki so svoja akademska življenja posvetili Da Vinciju, se s temi izsledki ne strinjajo, a Vecce vztraja, da so dokazi na njegovi strani. V arhivih je namreč naletel na dokument, ki ga je napisal da Vincijev oče osebno – to je zakoniti dokument, ki Caterini omogoča "vrnitev njene svobode in človeškega dostojanstva". Datiran je v leto 1452, Vecce pa ga je v torek predstavil na novinarski konferenci založbe Giunti v Firencah.

Dokument je "sestavil mož, ki je Caterino ljubil, ko je bila še sužnja, ki ji je dal sina z imenom Leonardo in ki jo je pomagal osvoboditi," je izjavil Vecce.

Če je njegova teorija pravilna, bi lahko v temeljih zamajala tradicionalno dojemanje Leonarda da Vincija, ki je od nekdaj veljal za sad romance med Pietrom da Vincijem in mlado toskansko podeželanko, Caterino di Meo Lippi. Leonardo, ki se je leta 1452 rodil na podeželju v bližini Firenc, je življenje preživel na različnih koncih Italije, umrl pa v Amboisu v Franciji, na dvoru kralja Franca I.

Zgodovinski roman, v katerem so resnični biografski podatki prepleteni s fikcijo, spremlja Caterino na poti čez Azovsko morje, mimo takratnega Konstantinopla in Benetk do Firenc in pozneje do Vincija. Njeno življenje se v romanu konča v Milanu, kjer se je pridružila sinu.

Materina dediščina: duh svobode
Vecce je prepričan, da je težko in "izkoreninjeno" življenje matere vplivalo tudi na usodo njenega sina. "Caterina je Leonardu zapustila veliko dediščino, in to je prav gotovo duh svobode, s katerim je prežeto vse njegovo umetniško in znanstveno delo." Da Vinci je bil polihistor – umetnik, ki je obvladal vse, od kiparstva do risanja, glasbe in slikarstva, pa tudi izjemen inženir, anatomist, botanik in arhitekt. "Ni pustil, da bi ga kar koli ustavljalo," povzema Vecce.

Dokončnih odgovorov najbrž ne bomo dobili
Zgodovinar Paolo Galluzzi, član prestižne Accademie dei Lincei v Rimu, se strinja, da je Veccejeva teorija "daleč najbolj verjetna". V pogovoru za omenjeno tiskovno agencijo je poudaril, da so dokumenti, ki jih je odkril njegov kolega, nadvse verodostojni, da pa vseeno "mora ostati drobec dvoma, kajti testiranja DNK-ja ne moremo narediti".

Galluzzi pravi še, da nad odkritjem ni bil presenečen. Čas, v katerem se je da Vinci rodil, zaznamuje "začetek moderne dobe, izmenjav med ljudmi, kulturami in civilizacijami, iz česar je zrasel sodobni svet".

Ušel notarskemu življenju
Pozneje se je Leonardov oče poročil z mladenko iz Firenc, leto po dečkovem rojstvu pa je uredil, da se je Caterina poročila s kmetom z obrobja Vincija. Caterina je pozneje rodila še štiri hčerke in enega sina. Walter Isaacson je svojo biografijo Leonarda da Vincija iz leta 2017 začel z besedami: "Leonardo da Vinci je imel srečo, da se je rodil kot zunajzakonski otrok. V nasprotnem primeru bi se od njega pričakovalo, da bo postal notar, tako kot so to postali vsi legitimni prvi sinovi v njegovi družini vsaj pet generacij pred njim."

Suženjstvo v Italiji
Pred združitvijo Italije v 19. stoletju suženjstvo ni bilo neobičajna praksa, je za New York Times pojasnila Giulia Bonazza z Univerze v Benetkah. Trgovina z ljudmi iz osrednje Azije je bila vzpostavljena v 13. stoletju, z njo pa so se ukvarjali predvsem genovski in beneški trgovci. Njihove žrtve so bile predvsem ženske: ko so jih prepeljali v Evropo, so jim dali krščanska imena, pogosto Maria ali Caterina, ter jih prodali za služabnice premožnim družinam. "Tudi če so obstajale posamezne družine, ki so imele sužnje, pa to ni bilo običajno," opozarja profesor medievalistike Sergio Tognetti. Večino suženj so lastniki pozneje osvobodili, najpogosteje v oporokah.

Martin Kemp, ki je pred nekaj leti izdal knjigo, v kateri Leonardovo mamo identificira kot najstniško siroto iz okolice, zdaj pravi, da se mu Veccejeva teorija zdi "prav tako verjeten predlog". Prepričan je, da javnost vprašanje Leonardovih staršev tako fascinira zato, ker je renesančni genij za seboj sicer pustil "na tisoče in tisoče strani" besedil o različnih temah, njegova osebnost pa za nas kljub temu ostaja uganka.