Italija je pripravljena za praznovanje 700. obletnice Dantejeve smrti. Nekaj dogodkov se je zvrstilo že lani: na začetku 2020 je denimo italijanski minister za kulturo in turizem Dario Franceschini napovedal, da bodo 25. marca, na datum, ki ga strokovnjaki prepoznavajo kot začetek popotovanja v onstranstvo v Božanski komediji, vsako leto zaznamovali dan, posvečen pesniku, poimenovan Dantedi. Dante je po besedah Franceschinija simbol za stvari, ki združujejo Italijane: "Dante je združena država, Dante je italijanski jezik, Dante je sama ideja Italije."
Vrhunec dogajanja v čast Danteju se sicer obeta letos. Kot je že oktobra napovedal Franceschini, bodo dogodke prirejali po vsej Italiji, pri njihovi pripravi pa bodo sodelovale številne ugledne institucije. Še posebej pestro bo v dveh ključnih mestih, ki zaznamujeta Dantejevo življenjsko pot – Firencah in Raveni.
V Firencah bodo letos pripravili več kot 50 Danteju posvečenih spletnih in – v upanju na boljšo epidemiološko sliko – "živih" umetniških, kulturnih in izobraževalnih dogodkov. Za lažje sledenje programu so pripravili tudi posebno spletno stran.
Redke ilustracije Božanske komedije lahko "obiščete" virtualno
Že zdaj si lahko na spletni strani galerije Uffizi v okviru brezplačne virtualne razstave ogledate 88 čudovitih, redko videnih risb na temo Božanske komedije, ki jih je v 16. stoletju ustvaril renesančni umetnik Federico Zuccari. "Te krasne risbe je do zdaj videlo le nekaj akademikov, javno pa so bile razstavljene samo dvakrat, in nikoli vse," je pojasnil direktor galerije Eike Schmidt. "Zdaj so na spletu objavljene vse, spremlja jih tudi didaktično-znanstveni komentar."
Federico Zuccari je svoje skice Božanske komedije dokončal med letoma 1586 in 1588 v Španiji. 28 upodobitev je namenil Peklu, kar 49 Vicam in samo 11 Nebesom. Po umetnikovi smrti so risbe prešle v last njegovih mecenov, plemenite družine Orsini, pozneje pa k slavnim Medičejcem. Galerija Uffizi jih v svoji zbirki hrani od leta 1738. Nazadnje so bile – delno – razstavljene leta 1993, predtem pa samo še ob 600-letnici Dantejevega rojstva leta 1865.
"V galeriji Uffizi smo ponosni, da obletnico mojstrove smrti odpiramo tako, da to izjemno zbirko grafičnih umetnin naredimo dostopno za vse," je zadovoljen Schmidt. Dodal je še, da bo gradivo dragoceno tako za strokovnjake kot tudi za vse, ki jih zanima Dantejevo "stremljenje k znanju in kreposti".
Božanska komedija v filmski umetnosti
Dantejeva Božanska komedija že od svojega nastanka navdihuje različne umetnike; njeno filmsko ekranizacijo je načrtoval tudi režiser filmske trilogije Tri barve, Krzysztof Kieslowsky, a ga je prehitela smrt. Raj je nato po scenariju Kieslowskega leta 2002 posnel Tom Tykwer, leta 2005 pa je sledil film Pekel v režiji Danisa Tanovića. Med zadnjimi filmi, v katerih se pojavlja motivika Božanske komedije, je film Hiša, ki jo je zgradil Jack v režiji Larsa von Trierja, v katerem Matt Dillon v vlogi serijskega morilca verjame, da so njegovi umori prav takšna mojstrovina kot slovito Dantejevo delo.
Božanska komedija je navdihnila tudi številne likovnike, denimo velikega španskega nadrealista Salvadorja Dalija, in pa literarna dela, tudi popularna, kot je Inferno Dana Browna. Po delu je nastal celo muzikal, pri nas pa je eno najodmevnejših uprizoritev tega dela podpisal Tomaž Pandur v 90. letih preteklega stoletja. Na Slovenskem je Danteja prvi študiral Matija Čop. Zanj je navdušil tudi prijatelja Franceta Prešerna, ki naj bi se pri svojem ustvarjanju zgledoval po Dantejevi Božanski komediji.
Krona italijanske književnosti
Dante Alighieri se je rodil v notarski družini 14. maja 1265 v Firencah. To je bilo obdobje, ko so mesto pretresali strankarski boji med pripadniki papeža in cesarja. V zgodnjem otroštvu je izgubil očeta in mater. Že kot otroka ga je doletelo še eno usodno srečanje: komaj devet let star je prvič uzrl hčer firenškega bankirja Beatrice Portinari. Znova jo je srečal, ko mu je bilo 18 let in je bila Beatrice že poročena.
Po dekletovi zgodnji smrti je Dante leta 1292 začel pisati pesniško avtobiografijo Novo življenje, ki danes velja za njegovo drugo veliko mojstrovino. V njej je v obliki 31 sonetov in kancon poveličeval Beatrice in ljubezen, ki jo je gojil do nje.
Prav v sklepnem delu Novega življenja je Dante, čigar poezijo je določal sladki novi slog, napovedal delo, ki še v večji meri slavi usodno Beatrice in danes velja za njegov magnum opus – Božansko komedijo. Pesnil ga je med letoma 1307 in 1313. Versko-alegorični ep, ki z nazornimi podobami pokaže, da je življenjski cilj končno srečanje z Bogom, je razdeljen na tri dele: Pekel, Vice in Raj. Pesnik v družbi Vergila in Beatrice potuje po onstranstvu ter srečuje številne zgodovinske in mitološke osebe.
Jezik znanosti in jezik srca
Dante je pisal v latinščini in italijanščini. V latinščini je ustvarjal predvsem filozofsko-znanstvena dela in komentarje, v italijanščini pa poezijo. Zelo pomembna je njegova razprava De volgari eloquentia, v kateri se posveča italijanskemu pesniškemu jeziku. Danteja skupaj s Francescom Petrarco in Giovannijem Boccacciem uvrščajo med "tri krone" italijanske književnosti.
Poročen je bil z Gemmo Donati, s katero je po različnih virih imel vsaj tri otroke. Potem ko se je vpletel v politiko, je bil dosmrtno izgnan iz Firenc. Preostanek življenja je preživel po raznih mestih, med drugim v Veroni in Raveni, kjer je umrl sredi septembra 1321. V Raveni je tudi pokopan.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje