Andrej Blatnik spodbija tezo, da gre pri literaturi samo in zgolj za nadarjenost - dobrega pisanja se da v določeni meri tudi naučiti, pravi. Foto:
Andrej Blatnik spodbija tezo, da gre pri literaturi samo in zgolj za nadarjenost - dobrega pisanja se da v določeni meri tudi naučiti, pravi. Foto:
Da je Lojze Kovačič še vedno zelo prisoten v pokrajini sodobne slovenske literature, priča tudi letošnja nominacija za nagrado kresnik. Foto: MMC RTV / A. J.

Andrej Blatnik, ki je tokrat zbirko Novi pristopi obogatil z učbenikom pisanja kratke zgodbe, je v zbirki, ki združuje izvirna strokovno-esejistična besedila, že izdal dve deli, in sicer leta 1994 delo Labirinti iz papirja in leta 2005 knjigo Neonski pečati.

Idejo za Pisanje kratke zgodbe: Od prvopisa do natisa, priročnik za pisanje kratkih zgodb, je dobil na delavnicah za pisanje. Iz izkušenj vodenja literarnih delavnic je, kot je pojasnil, spoznal, da je zmotna predstava, "da se nekdo rodi z genialnostjo za pisanje ter da se na tem področju ne da ničesar naučiti". Teoretičnemu delu je Blatnik dodal še vaje za utrjevanje snovi, v dodatku pa je opisal tudi psihologijo dela v literarnih skupinah. Želi si namreč, da bi bila knjiga v pomoč vsem, ki bi vodili literarni pouk.

In potem je padel zid je po knjigi Nemška književnost danes (1996) drugo delo Slava Šerca v pričujoči zbirki. Tokratni eseji o nemški književnosti so nastajali v zadnjih desetih letih, večina kot spremne besede k prevodom, saj Šerc od obravnavanih avtorjev v tem delu ni prevajal le Bernharda in Handkeja.

Šerc je delo In potem je padel zid razdelil na tri dele. V prvem obravnava avtorje, ki neposredno govorijo o padcu Berlinskega zidu, v drugem piše o nemških Nobelovcih zadnjega desetletja, v zadnjem pa se posveča avtorjem, do katerih, kot je povedal, goji posebno naklonjenost. Med njimi je izpostavil Uweja Johnsona in švicarskega pisatelja Markusa Wernerja, ki je po njegovem mnenju premalo upoštevan.

Monografija Otroški pogled po besedah njenega avtorja Jureta Jakoba ponuja interpretacijo likov Kovačičevega pripovedništva, ki sloni na avtorjevi predpostavki, da gre za avtobiografsko pisanje. Jakob uvodoma predstavi teorije avtobiografskega žanra vse od 19. stoletja, primerja vlogo otroštva v avtobiografiji Goetheja in Kovačiča ter s pomočjo Bahtinove teorije romana in njegovega poskusa aplikacije koncepta dvoglasne besede na problematiko avtobiografije poskuša določiti dvoglasje v avtobiografskem opusu Kovačiča.