Župan Aracatace, mesta, v katerem se je Nobelov nagrajenec in eden najslavnejših južnoameriških pisateljev rodil, je meščanom predlagal, da bi imenu mesta dodali še Macondo, ime izmišljenega mesta, v katerega je Marquez postavil dogajanje v romanu Sto let samote. Da bi referendum uspel, bi moralo glasovnice oddati 7.500 od 22.000 meščanov z volilno pravico, a se jih je referenduma udeležilo le nekaj več kot 3.000, od katerih jih je novo ime Aracataca-Macondo velika večina podprla.

Poklon znanemu sinu mesta
Pedro Sanchez je dejal, da je želel le napraviti trajen poklon najbolj znanemu sinu mesta v provinci Magdalena, dobrodošli pa bi bili tudi turisti, ki bi jih očitna povezava z Marquezom prav gotovo pripeljala v mesto. Kot je dejal župan, so vsi, ki so prebrali Kolumbijčev najznamenitejši roman, prepričani, da je prav Aracataca "surovo" gradivo za Gabovo delo in njegovo mesto Macondo.

Samota v domovih 10 milijonov bralcev
V Macondu se pogosto dogajajo nenavadni in nadnaravni pojavi, ki jih Gabo, kot Marquezu pravijo njegovi rojaki, prikazuje kot vsakdanjost. Roman je izšel leta 1967 in potreboval je samo dva tedna, preden je bila prva naklada razprodana. Tudi po svetu je roman kmalu postal velika uspešnica, katere prodaja je presegla deset milijonov.

Magični realist
V delu avtor popiše več desetletij življenja družine Buendía, ob tem pa filozofsko razmišlja o naravi časa, osamitve in o vsakdanjem življenju. Roman je eden vrhunskih primerov magičnega realizma, smeri, ki jo literarni kritiki umeščajo v Južno Ameriko 20. stoletja in za katero je značilno, da avtorji nenavadne dogodke opisujejo kot nekaj povsem običajnega. Posebej za Marquezov roman pa kritiki poudarjajo tudi neverjetno spretnost, s katero Marquez niza besedo za besedo, da je knjiga izjemen primer besedne umetnosti.