Proust je svoje najbolj znano delo, roman Iskanje izgubljenega časa, končal leta 1922. Na 4000 straneh je popisal "celotni svet v preteku časa": to je drama o ljubezni in ljubosumnosti, družabnih intrigah v pariških salonih, razmislekih o književnosti, glasbi in umetnosti, poetičnosti krajine ter ubežanih in na papir ujetih spominih.

Čutnost priklica spominov
Roman je Proust (1871-1922) pisal v glavnem v samoti zvočno izolirane in s pluto obložene sobe na pariškem bulvarju Haussmann. Osnutke za sprva tridelni roman je pripravljal ob koncu prvega desetletja 20. stoletja.

Boris A. Novak v zborniku, posvečenemu prevajalskemu opusu Radojke Vrančič, ki je v slovenščino prevedla vseh sedem Proustovih romanov, ugotavlja, da "kjer koli odpremo Iskanje izgubljenega časa, bomo našli na delu psihološki in literarni postopek priklicevanja v preteklost odteklega sveta" in da v zgodovini francoske in svetovne književnosti ni avtorja, ki bi "bogastvu konkretnega" s čutno nazornim besednjakom posvečal tolikšno pozornost, kot mu jo je Proust.

Slavni okus magdalenice
Leta 1913 je končal prvo knjigo V Swannovem svetu. Priklicevanje spominov je zapisal v antologijski prizor: "In tedaj se mi je nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki ga je teta Leone ob nedeljskih jutrih v Combrayu (...), ko sem ji prišel voščit v spalnico dobro jutro, vselej pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila."

Cikel, v katerih predstavlja usode svojih velikih likov Swanna in Odette, Gilberte, Albertine, gospe Guermatske in gospoda Charlusa, je nadaljeval z romani V senci cvetočih deklet, za katerega je 1918 prejel Goncourtovo nagrado, Svet Guermantskih, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica in Spet najdeni čas.