Predano srce, Pišem Margot, Razgovor z ljubljenim, Modra soba in Preostanek sveta so naslovi petih zvrstno heterogenih knjig – od poezije in dramatike do proze –, ki jih je pesnik, avtor radijskih iger in esejist Marko Elsner Grošelj posvetil lani umrli življenjski sopotnici, glasbeni pedagoginji in slikarki Ljubici Intihar Višnar. Edinstveni umetniški par, ki je sobival in soustvarjal trideset let, je lani po daljši bolezni ločila njena smrt, za pričujoči opus pa se zdi, da želi predvsem priklicati, ubesediti, destilirati in ohraniti čim več podob bogatega skupnega življenja. Vendar je pred začetkom kakršnega koli vrednostnega izrekanja treba poudariti, da Marko Elsner Grošelj na začetku druge knjige, zbirke poetične proze Pišem Margot, svoje delo tako rekoč nepreklicno izvzema iz kakršnih koli uradnih literarnih registrov: ''Nočem literature, želim zapis, dokument, dnevnik. Pa še: intimo, poetično, poezijo na robu. Nisem pripravljen izmišljenim likom dati leska ženske med zobe, signature ljubljenega človeka, naj še naprej zrejo v praznino.'' S to izjavo se ujema tudi avtorjeva odločitev, da knjige, v nasprotju s prejšnjimi deli, izda v samozaložbi in jih opremi z oznako 'darilni in spominski izvod'. Kritiki in naključni bralci moramo zato delo brati s posebnim pridržkom – paradoksalno pa prav ta posebni okvir ponuja redko priložnost za pogled v zanimivo vmesno območje, ko se ustvarjalec, ki si sicer ves čas prizadeva za vrhunsko umetniškost svojega dela, nekoliko odpove lastnim običajnim visokim zahtevam in v svojo ustvarjalnost zavestno vnese nekaj distance, da bi nastal prostor za neposredno človeškost, čustva in osebno intimo.

Kljub tej načelni drži se ob branju več tisoč bolj ali manj poetično koncentriranih vrstic – delo kot celota je pravcata transverzala, ki preči skoraj v neskončnost raztezajočo se linijo med čistim lirično-hermetičnim verznim fragmentom in poetizirano prozno, dramsko, dnevniško ali esejistično narativno vrstico –, večkrat porodi občutek, da se Marko Elsner Grošelj tudi tu ne more dokončno odpovedati iskanju svojega pesniškega grala, utelešenega v notranje- in zunanjeformalno popolnem verzu. Petdelni knjižni cikel, ki ga avtor na nekaterih mestih simbolično imenuje 'pentagram' oziroma 'knjižni kvintet', se zaradi notranje tematske sklenjenosti, pa tudi zaradi specifične vsebinske in formalne interakcije med posameznimi deli sproti sprijema v čvrsto celoto. Vsak del osvetljuje osrednje tematske sklope – ljubezen, poezijo, bolezen – na drugačen način in nenadoma se zavemo, da ta način v veliki meri pogojuje forma. Obseg in raznorodnost avtorjevega projekta oblikujeta platformo, na kateri lahko jasno kot le malokje opazujemo, kako forma vpliva na sporočilo: vseh pet knjig govori o istem, a zaradi različne oblike se vsaka dotakne drugačnega recepcijskega registra, kar vsakič na presenetljiv način niansira tudi vsebino.

V celoti gledano je po zgoščenosti izraza in sporočilnem naboju najmočnejša pesniška zbirka Predano srce, z izjemno subtilnostjo pa globoko nagovarja tudi lirična dramska predloga Razgovor z ljubljenim, ki po ozračju močno spominja na znameniti roman Marguerite Duras Moderato cantabile. Knjiga Pišem Margot – Margot je namreč eno od imen, ki jih je pesnik nadel ljubljeni – je zelo osebna, notranje razgibana in vzvalovana poetično-dnevniška kronika, Modra soba pa nosi pečat pesniške kontemplacije in notranjega uvida, zaznamuje jo tudi leitmotiv vlaka. Za naslov zadnje knjige v ciklu je avtor uporabil simbolno besedno zvezo 'preostanek sveta', ki se pojavlja skozi celoten cikel in ciklično menjava tudi vsebino; sprva gre za duhovni, nevidni, presežni svet, drugič pa je (pre)ostanek sveta predmeten, nesvet, banalen. Zdi se, da je 'preostanek sveta' v zadnji knjigi nekakšen paradoksalen preplet obojega: v prvem, pesniškem, delu gre za vzvišeno metaforično vsebino sveta, v drugi, dnevniški, polovici pa ta vsebina potone v skorajda vsakdanjik, slehernost. Druga polovica zadnje knjige ima v celotnem ciklu najmanjši delež poetičnega – po pesnikovih besedah je to tudi posledica tega, da je izgubil svojo muzo.

Petdelni knjižni cikel Marka Elsnerja Grošlja na skoraj sedemstotih straneh prinaša monumentalno pesniško biografijo dolgoletnega ljubezenskega odnosa, bolečo kartografijo bolezni in opise trenutka (nenapovedane) smrti ljubljene, žalovanja in izpovedi ljubezni onkraj groba. Vzporedno in skorajda v enakem obsegu vsebuje tudi strastno, vztrajno in vznemirljivo iskreno premišljevanje o poeziji in približevanju umetnosti, ki ga poganjata nenehno intenzivno branje plejade pesnikov in pisateljev ter poglobljeno komuniciranje s slikarskimi in glasbenimi deli. Pesniška avtorefleksija, ki pogosto preide v filozofsko razmišljanje o poiesis kot taki, se zdi neločljivo zvezana s pesniškim dejanjem, oboje pa še posebej intenzivno poteka v 'modri sobi', ki je prispodoba pesnikovega fizičnega in metafizičnega delovnega prostora, simboličen presek lastne sobe Virginie Woolf in rdeče knjige Carla Gustava Junga. Kljub avtorjevi odločitvi za zasebno distribucijo se zdi prav, da delo dobi tudi odmev javnosti, saj gre za svojevrsten opus magnum in močno pesniško pričevanje o možnosti umetniškega in ljubezenskega sobivanja v današnjem ubožnem svetu.

Iz oddaje S knjižnega trga.