Zbirko sonetov je avtor razdelil na dva dela – prvi prinaša Sonete abecete, drugi pa 100 sonetov. Pri pesnjenju so Mariona vodili čisto prazni nagibi. "Prvi je bil napisati 100 sonetov. Ti moji soneti velikokrat sami razlagajo, kaj se sploh dogaja in zakaj."
Svojo tezo, da se velikokrat zgodi, da se sonet piše sam, pesnik pojasni z natančno formo, ki pove, koliko mora biti vrstic, koliko zlogov in kakšna mora biti rima. "In ko začneš tej formi slediti, ne moreš kar naenkrat napisati vsega, kar bi hotel," pojasnjuje. Pravi, da največkrat napiše prvo vrstico in v njej načne neko temo, nato pesem dokonča in šele nato ugotovi, kaj je nastalo, o čem pesem govori: "Sonet mi velikokrat pove nekaj o moji podzavesti."

Direktor založbe Jože Faganel je spomnil, da je sonet na Slovenskem zelo priljubljena oblika: "V zgodovini slovenskega soneta se je med začetniki vpisal Jovan Vesel Koseski s pesmijo Potažba, sicer pa se Slovenci v zgodovino svetovnega soneta vpisujemo s Prešernovimi soneti."
Oblika, ki še vedno nagovarja nove generacije
Med avtorji, ki so gojili obliko soneta in formo nadgradili, s tem, da so zamenjali same verzne zglede ali kako drugače, je spomnil na Dragotina Ketteja, Alojza Gradnika in Boža Voduška. Ta je formo na primer nadvse zvesto posnemal, "vsebina pa je šla v popolnoma drugo smer". Mariona je pohvalil, da je v njegovih sonetih veliko vsebine. Njegovo delo pa dokazuje, da sonetna oblika še zdaleč ni mrtva, saj v njej pišejo tudi nove generacije.