Dogodek v mestu Gogi slovenskega dramatika Slavka Gruma, Zaprta vrata francoskega pisca Jeana-Paula Sartra, Veliki briljantni valček slovenskega književnika Draga Jančarja in Naše skladišče slovenske dramske ustvarjalke Tjaše Mislej so besedila, v katera so se morali poglobiti letošnji maturanti. V gimnazijah že vse šolsko leto namenjajo pozornost tem delom in pisanju eseja, saj esej predstavlja kar polovico ocene maturitetnega izpita iz slovenščine na splošni maturi.

Šolski esej namreč zajema znanje in spretnosti vseh štirih let gimnazijskega šolanja in vključuje več področij: od znanja književnosti, pravopisa do ubeseditve in argumentacije lastnega razmišljanja. "To je celostna preizkušnja," pove Tanja Bigec, profesorica slovenščine na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer. In dodaja: "Literarni esej je razprava o literarnih besedilih. Vsi vemo, da če želimo dobro in prepričljivo razpravljati o neki temi, jo moramo dobro tudi poznati. Tako da v prvi vrsti esej gotovo preverja literarno znanje, potem pa tudi znanje jezika, poznavanje pravopisa in ustreznega slogovnega izražanja, s čimer že posegamo tudi na področje jezika."

Nekaterim maturantom je bil izbor štirih dram za letošnji maturitetni esej, v katerega je vključeno tudi delo, ki je bilo obvezno že lani in ki ga mladi obdelajo v šoli pri pouku slovenščine (Dogodek v mestu Gogi), všeč, drugim malo manj. Anja Brunšek z Gimnazije Bežigrad: "Z izborom sem zelo zadovoljna, ker mi je veliko lažje prebrati štiri drame kot pa dva daljša romana. Tudi se mi zdi, da grem lahko večkrat čez te drame, se bolj poglobim v podrobnosti in si tudi bolje zapomnim vse skupaj." Zala Ivanovič Loparec z Gimnazije Ledina bi sicer za maturitetni esej raje brala romane, ji pa je, tako kot večini maturantov, všeč letošnji tematski sklop Ujeti ali svobodni: "V vseh dramah je mogoče opaziti ti dve temi. V vseh prevladuje tematika ujetosti, medtem ko je v nekaterih težje najti tematiko svobode. Meni sta ti dve temi blizu, saj imam rada eksistencialistične teme in filozofska razmišljanja. Tematsko so mi dela dokaj blizu."

Kaj torej povezuje vsa dramska besedila, ki so nastala v različnih obdobjih 20. stoletja, in kakšne so razlike med njimi? Kako nas lahko omejujejo in šibijo lastne travmatične izkušnje, neizživeta spolnost in občutki krivde, koliko skupnost in ljudje, s katerimi živimo, koliko širši družbenopolitični sistem? Kateri liki, ki so jih mladi tako temeljito spoznali v zadnjem letu, so najbolj ujeti, kaj jih utesnjuje in ali pot do njihove osvoboditve sploh obstaja? Kako so dela nagovorila mlade in kako sami občutijo nasprotje med ujetostjo in svobodo? O vsem tem so se z maturanti in njihovimi profesoricami in profesorji slovenščine pogovarjali tudi na Prvem programu Radia Slovenija v oddajah Studio ob 17.00 in Gymnasium, ki so zbrane v podkastu Prvi na Maturi.

Ujeti ali svobodni
Že marca so o ujetosti in svobodi v besedilih Dogodek v mestu Gogi in Veliki briljantni valček maturanti pisali na predmaturitetnem preizkusu. V obeh dramah je ključen sam prostor, prav tako v obeh nastopajo številni liki, nekateri izmed njih imajo povsem stransko vlogo, a niso odveč: z njimi avtorja nazorno, plastično prikazujeta prostor, v katerega so ujeti njegovi prebivalci. Gogo Anika Žličar z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer opiše z besedami: "Goga že s samo zunanjostjo vpliva na njene prebivalce. Gre za neko staro mesto z obrabljenimi hišami, ki so tesno skupaj in se nagibajo ena v drugo in to že fizično zbližuje vse te like. To pomeni, da sta zasebni in javni prostor neločena, se pravi, da se spajata v eno. Ti prebivalci so patološki, delujejo pasivno, ker živijo morbidna življenja, vsi pa imajo potrebo drug po drugem, a hkrati živijo drug mimo drugega. Vse to, se pravi prebivalci in okolje, utesnjuje prebivalce in vzbuja neko nelagodnost in deluje kot nek izmaličen svet. Ta njihova utesnjenost se kaže v tem, da na primer ko se Hana vrne v Gogo, jo Goga in Prelih takoj spomnita na njeno travmo. Okolje jih torej spominja na njihove travme, zaradi česar se jih ne morejo osvoboditi."

Podobno pri zavodu Svoboda osvobaja, ki je dramski prostor Jančarjevega Velikega briljantnega valčka, Dino Kralj, prav tako z ljutomerske gimnazije, ugotavlja, da gre za ustanovo, iz katere je praktično nemogoče pobegniti: "V bistvu si fizično ujet vanjo. In že na začetku drame, ko se Simon znajde v njej in pride do njega Volodja, ga Simon vpraša: 'Ali sem V?' In Volodja pravi: 'Ja, zdaj si pa v, zdaj si pa notri.' S tem mu pove, da je ujet, da ni več izhoda. Zavod je nekakšen hibrid med psihiatrično bolnišnico in zaporom, daje občutek tesnobe in ujetosti – kar je zanimivo prav zaradi njegovega poimenovanja 'svoboda osvobaja'." Ime zavoda pa nas spomni tudi na napis nad vhodom v koncentracijsko taborišče v Auschwitzu "Delo osvobaja".

Ujetost, absurdnost in brezizhodnost narekujeta tudi dnevna soba ali pekel, v katerem se znajdejo liki Sartrove eksistencialistične drame, in delavke v socialni drami Tjaše Mislej Naše skladišče. V Zaprtih vratih so "pekel ljudje okoli nas" in je "vsak izmed nas … rabelj za druga dva", iz pekla pa ni izhoda, saj je že vse končano, po smrti se namreč ne da ničesar spremeniti. Jean-Paul Sartre je torej v duhu svoje eksistencialistične filozofije, ki poudarja človekovo svobodo in tudi odgovornost za svoja dejanja, in tragičnega vzdušja druge svetovne vojne v ospredje postavil nemoralne in sadistične posameznike. "Lahko razumemo, zakaj je to storil. Zato, ker se v taki skrajni poziciji jasneje izriše tudi sporočilo, ki ga daje. Se pravi, da ljudje vzpostavljamo peklenske odnose s svojimi nemoralnimi odločitvami. Zato je to delo verjetno en velik klicaj, en velik opomnik človeštvu, da smo pazljivi drug do drugega," pravi profesor slovenščine na Gimnaziji Želimlje Aleš Vrbovšek. Hkrati se sprašuje, ali ob tej skrajni destruktivnosti človeka, ki jo je poudaril Sartre, obstaja tudi druga skrajnost – torej da je človek človeku lahko tudi rešitev?

Ne le človek, tudi sistem lahko omejuje posameznika. To pa je eno od sporočil sodobne socialne drame Naše skladišče, ki je zelo družbenokritično delo. V njem protagonistke – delavke v skladišču velikega hipermarketa – nimajo nobenih pravic in jih kolesje velike korporacije izkorišča za svoj dobiček. A jim hkrati omogoča tudi preživetje in sanje, da bodo z zasluženim denarjem enkrat le lahko izpolnile svoje (za zdaj še neizživete) sanje. "Njihova situacija je mešanica lastnih odločitev in izkoriščevalskih okoliščin. Vseeno ne smemo reči, da bi, če bi dale odpoved, šle na boljše. Umreti na cesti od lakote ni boljša ideja kot vztrajati v izkoriščevalskem delu. So v nezakonitih razmerah, ki jih sistem dopušča. So razčlovečene, ampak vseeno vztrajajo, ker jih njihove sanje po svoje tudi zamejujejo," je mnenja Hana Debeljak z Gimnazije Želimlje. Ponovno lahko zaznamo dvojno ujetost: "Po eni strani ujetost v skladišče hipermegamarketa, kot mu same pravijo. Tam so zaprte, omejen je njihov prosti čas, gledanje televizije, izhodi. Na drugi strani pa so ujete v svoje sanje, svoje sanjarije, ki niso čisto uresničljive."

Skupne točke in razlike med dramami
Kljub različnim zvrstnim opredelitvam del, ki so letos obvezno čtivo za maturitetni esej, lahko med njimi potegnemo kar nekaj vzporednic. Zoja Peteh s Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica: "Vse drame so – nekatere vsaj deloma, analitične, povsod se pozna odkrivanje dogodkov za nazaj, neka retrospektiva. Čisto vse so ciklične, groteskne drame, v treh (Zaprta vrata je izjema) komičnost prerašča v tragikomičnost, absurdnost, vse imajo tudi tragične prvine – drama Zaprta vrata res ni v nobenem pomenu komedija, res pa je, da se liki v nekaterih delih nepričakovano začnejo smejati, čeprav je situacija naravnost obupna. Vse tri omenjene drame so tudi družbenokritične. In čeprav Sartrova drama spet pri tem izstopa, lahko rečemo, da je bil sam avtor izrazito družbeno angažiran, kar lahko povežemo s časom nastanka dela. Vse drame so nastale v sodobnejšem času in so dokaj moderne ter problemsko orientirane."

Vse drame poleg družbenokritične note zanima tudi psihologija. Po mnenju maturantov, ki so sodelovali v radijskih oddajah, pa je ena najhitreje opaznih razlik število dramskih oseb – teh je v Velikem briljantnem valčku in Dogodku v mestu Gogi precej več kot v Zaprtih vratih in Našem skladišču. A liki imajo veliko skupnega, pravi gimnazijka iz Ivančne Gorice Teja Zaletelj. "Vse glavne like zaznamuje neka travma. So bivanjsko ujeti – nekateri notranje, nekateri zunanje, nekateri celo oboje. Predvsem pa lahko vidimo razliko med delavkami v Našem skladišču in prebivalci Goge ter liki v drugih dveh delih. Oni lahko uidejo in niso zaprti kot Simon v Velikem briljantnem valčku ali Ines, Garcin in Estelle v peklu. Delavke so se želele upreti, a so tako notranje ujete, da se niso bile zmožne osvoboditi, pa tudi Gogovci so notranje ujeti, ker jih tišči neka travma, ki se je ne morejo znebiti."

Se kateremu od dramskih likov vseeno uspe rešiti? Je Hana premagala travmo ali ostaja ujeta v Gogi? Imajo Garcin, Ines in Estelle sploh možnost kaj spremeniti? Je Simonu prav v norosti uspelo izigrati sistem ali ga je sistem dokončno premagal? Je kaj upanja, da bodo Evelin, Maria, Suzi in Vera uresničile svoje sanje in izstopile iz skladišča?

Mnenja mladih so različna. Veliko jih meni, da pravih pogojev za svobodo konci dram ne dopuščajo, čeprav se ti vsaj v nekaterih delih nakazujejo. Lahko bi na primer rekli, da se vsaj v določeni meri osvobodi Hana v Grumovi groteski in da je v več delih umetnost tista, ki predstavlja nek izhod. Zastavlja se torej še eno vprašanje: je svoboda mogoča (le) znotraj sistema?

Da mladi razmišljajo različno in najdejo različne odgovore, ni težava. Prav nasprotno. Profesorica slovenščine Tanja Bigec: "Pri šolskem eseju je namen ravno to, da dijaki različno dojemajo prebrana besedila, da se lomijo kopja, da se soočajo mnenja, da se strinjajo ali pa ne. Predvsem je cilj, da so prepričljivi. Če delo poznajo in če ga podoživijo, kar je dejansko cilj vsake literature, vsake umetnosti, je to to, kar ocenjevalci pričakujejo."

Zdi se, da so tokratna obvezna maturitetna dela velik del mladih nagovorila, tudi če jim kakšna tema na začetku ni bila blizu. Jacinta Drnovšek, Gimnazija Želimlje, o Zaprtih vratih: "Ta drama mi je postavila izziv in v meni vzbudila samokritiko, kritiko sveta, v katerega smo postavljeni, in sveta, kot ga je videl Sartre. Veliko mi je dala misliti. Ne morem sicer reči, da se strinjam z vsemi pogledi in idejami, ki so predstavljeni v njej, ampak se mi zdi, da sem se ravno zaradi tega mogoče malo bolj poglobila v to filozofijo, bolj premislila o svojem življenju in tem, kako se jaz odločam, kako sprejemam to obsojenost na svobodo, ali priznam svoje napake in jih poskušam popraviti."

V oddaji Gymnasium, v kateri so se maturanti iz različnih šol srečali s Tjašo Mislej, avtorico Našega skladišča, pa smo lahko slišali Davida Novaka z Gimnazije Bežigrad: "Zelo mi je bilo zanimivo, da se v vseh štirih dramah pojavi ta cikličnost, mislil sem, da se bo vsaj v Našem skladišču kaj spremenilo. Ampak v tem našem kapitalističnem sistemu se zdi, da človek kot posameznik nima neke moči v celotni družbi, družbeni ureditvi, sistemu. Lahko tudi rečem, da odkar sem prebral vašo dramo (Naše skladišče od Tjaše Mislej, op. a), vsakič, ko stopim v nek večji supermarket, gledam na situacijo zelo, zelo drugače."

Letošnji izbor dram za maturitetni esej pozdravlja tudi profesorica slovenščine Majda Simonič iz Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica: "Ko to ni več samo občutek, ampak način bivanja, si resnično ujet. In nesvoboden. In tega se nič več ne zavedaš. In to je problem, da se kar naenkrat ne zavedamo več, da nismo svobodni. Misliš, da je vse v redu. Pa ni. Zato menim, da morajo dijaki brati take drame. Pravzaprav jih bi morali brati vsi."