Dobimo tudi portret biografa Maxa Broda. Prva predstava o Brodu kot Kafkovem najtesnejšem in dolgoletnem prijatelju, mentorju, človeku, ki je rešil njegovo literarno zapuščino, je znana, ponarodela, kanonizirana. Druga govori o Brodu kot idealističnem interpretu Kafkovega življenja in literature, sploh v piščevi povezavi s sionizmom, naravo, življenjsko vedrino – in Brodovim prepričanjem o Kafki kot svetniku, kažipotu in rešitelju človeštva.

V mitologiji Franza Kafke se je vse od njegove smrti leta 1924 in postopnega dviga v status enega najpomembnejših piscev 20. stoletja ukoreninilo nekaj trdovratnih klišejev. Brodova biografija, ki je bila do njegove smrti leta 1968 večkrat posodobljena in dopolnjena, skuša odpraviti nekatere klišeje, npr. dojemanje Kafke kot vedno obupanega in depresivnega človeka, čeprav je veljal za vedrega in globoko ironičnega mladeniča, ki je tovrstne občutke prenašal v svoja največja dela, ali podobo razočaranega fatalista, ki naj bi Brodu pred smrtjo zaukazal uničenje celotnega opusa, čeprav je bilo jasno, da je šlo za staro navodilo, ki ga je tik pred smrtjo demantiral Kafkov entuziazem ob bližajoči se izdaji štirih novel.

Brod in Kafka sta se spoznala kmalu po vstopu v 20. stoletje; skupaj sta študirala, preživljala prosti čas, potovala po Evropi in načrtovala umetniški karieri, ki naj bi bili strogo ločeni od vsakdanje in dolgovezne odvetniške prakse. Brodu je šlo kot literatu v tistem času veliko bolje, že med prvo svetovno vojno so objavili nekatere njegove drame in romane, ključni dogodek za njuno razmerje pa je bilo Brodovo zbliževanje s sionizmom, ki ga je Kafka sprva zavračal. Njun odnos se je zato za nekaj časa ohladil, po vojni pa je Kafka tudi sam sprejel sionizem in s poglabljanjem v hebrejščino celo prekosil Broda.

Brod v biografiji poudarja nekatere dejavnike, ki so pomembno vplivali na Kafkov osebni in ustvarjalni razvoj. Najpomembnejši je bil zagotovo njegov odnos z očetom; begala sta ga Franzeva strahospoštovanje in nemožnost, da bi se očetu iztrgal, čeprav se mu je v znamenitem, več kot sto strani obsegajočem Pismu očetu kritično postavil po robu. Načelo avtoritete se je naselilo v številna Kafkova dela, najočitneje v oba največja romana Proces in Grad, podobno kot judovsko vprašanje oziroma celotni položaj tedanjega judovstva, ki ga je Kafka elegantno vtkal v Grad, čeprav se beseda Jud v romanu nikoli ne pojavi. Brod je bil tudi prepričan, da jedro Kafkovega razvoja v svet trpljenja, ki ga je nazadnje pripeljal do bolezni in smrti, ne tiči toliko v povezavi z očetom – niti v nesrečnih razmerjih z ženskami, temveč v njegovi ujetosti v poklic za preživljanje. Kafko je imel za neznansko nadarjenega človeka s silovito ustvarjalno močjo, ki se je bil v obdobju razvijajočih se mladostnih sil prisiljen dan za dnem vse do otopelosti ukvarjati se z rečmi, ki se ga navznoter niso dotikale.

Kafkov odnos do vere Brod plastično primerja z zgodbo o Jobu, češ da se vse od biblijskih časov z Bogom nihče ni pričkal tako divje kot Kafka v delih V kazenski koloniji, Proces ali Grad. Kljub znameniti dnevniški zabeležki, da je pisanje zanj "oblika molitve", ga je imel za do vere skeptičnega in ironičnega človeka, skorajda agnostika. Njegov nenehno variirajoči odnos do Absolutnega je Brod opisal z naslednjo povedjo: "Od vseh vernikov je bil Kafka najdlje od iluzij in med vsemi, ki na svet gledajo brez iluzij in ga vidijo takega, kakršen je, najbolj neomajno verujoči."

Iz oddaje S knjižnega trga.