Šola nas pač nauči, da je prava pesem rimana in vsaj v enajstercu. Kakršno koli obliko že pesnik izbere, je pesem obramba proti niču, kdor ga zazna, zato je v poeziji ali zunaj nje obramba navadno življenje. Jesih ga ima v najnovejši knjigi Lahkoda na pretek, čeprav ni zavil v tako navadnost, kot je zavijal Menart v svojih Časopisnih stihih. Jesihov jezik ima morda manj natančnega ritma kot Menartov, ima pa mnogo več tančic, izumov in otroškega sentimenta.
V knjigi Lahkoda je veliko pesmi, 107, in nanje so polagali tudi literarne teorije o subjektu, ki naj ga ne bi bilo. Vendar bodimo stvarni: prav subjekt si vse to izmišlja in nam kaže ta izmišljeno stvarni svet. Sanj res ni, samo fantazije so. Dobre, ki se v najbolj krutih zgodbah izkažejo kot rahljajoča snov. Recimo pesem o detomorilkah se konča z verzoma:

"A malčki pa se imajo čas igrati / presrečni s cofki Bogcu na copatih."
Brez dvoma modernizem potrebuje obrambo proti niču, čeprav so pred desetletji verjeli, da lahko pesnik svoj pekel zavija v ludistični celofan. To ne gre, sodobna psihološka znanost nas uči, da kaj takega tehnično ni mogoče. Kdor se je zaradi svoje osebne tipologije zavesti odločil, da se lahko v svoje veselje in dobro voljo bralcev loti duhovite igre besed, se je bo lotil in seveda slej ko prej spoznal, da ista teža sveta, ali "življenja gnus", kot je to prvi poimenoval Prešeren, začne pritiskati tudi na igro. Je mogoče narediti, da se te nič velikega ne dotakne? Težko, lahko pa igraš, da se te ne. Milan Jesih ni eden takih, čeprav je poskusil. Že pred desetletji je zapisal verz:

"Čebele ravnam. Nič velikega se me nikoli ne dotakne – je res tako živet?"

Je bilo pri Jesihu res vse samo znotraj igre jezika? Brez subjekta? Da bi bili njegovi verzi predvsem material za slovarje? Kadar sem stari mami, Dinstmanovi Toni, postavljala slaba vprašanja, mi je rekla: "Luhkade! Pejd plet, punčka."

Naj rečem, da so zgodbe virtualno nasukane na enajsterce, dodaja pa jim nekaj igrivega prostaštva, ki je kot obramba proti tej virtualnosti? Kar koli naredi, Jesih ve, da tista njegova vera v praptiča,
"ki si sicer brusi kljun ob led sred zime onkraj dežel in tokraj prispodob"

ne usiha, jemlje mu eksistenco, čeprav pesniško, pa vendar eksistenco:

"saj enkrat samkrat kavsne in že ni me."

Vendar se ni bati! Jesih je feniks in zna iz vsega narediti pesem, kakor zna gospodinja iz česar koli, še tako revnih sestavin, skuhati juho. Tutto fa brodo! V knjigi Lahkoda je polno starih slik, po malem že prapodob – tukaj on prihaja v globino k arhetipu, rožnatih ritk operjenih, v pasu stisnjenih, poženejo se v dir po drevoredu, vse sorte je na inkrustiranih mizicah, je ebenovina, dame gole, le v črnih nogavicah, zbit palček, ki sloni na krampku, utrujen od življenja, vendar v palčico veruje:

"Ne vem te, a te čakam."
Pesem zna narediti celo iz spomina na JLA, ko so hodili k ciganki na šlogarijo in z mostu zviška scali, kakor veleva stara šega Slovanov. Prav ljubko je v knjigi "naslikanih" mnogo malomeščanskih tem, pritisne še aktualizme (istospolno usmerjene, segrevanje ozračja, rotvajlerje), včasih podleže programskemu vulgariziranju ženske (npr. pesem o gospe, ki prdi), precej je tudi otroških izrazov, živali so antropomorfne ali pa so ljudje živalski - alfa mačkon reče:
"vsaka minutica je dragocena. V deveto se živi v edino."
Takšna je Jesihova obramba proti "življenja gnusu" ali nihilizmu, o katerem se izrazi programsko:
"vem, da Bog zaupa trdi vojni moji z ničem".

Kajpak, Jesiha jezik od nekdaj, od samega začetka veseli, in to dela v poeziji, kar naprej dela in dela, pa v prevodih, dramatiki ... dela in dela, in zato so pesmi zanimive tudi za take, ki raje manj razumejo kot več in se sladko hahljajo forštatskim scenam, ki jih kakor kuheltajč poznamo od starih mam in očetov, ki so bili rojeni pred prvo svetovno vojno ali takoj po njej. Taka je pesem o Vetru, ki je v špajzi kislo mleko pil. Napisana je kakor poučna pesem 19. stoletja, potem pa ji pred koncem doda nekaj menartovsko drznega:
A vendar, gospodinja, kadar veter
okoli hiš se pritajeno smuka,
vrat kar odprtih puščati ne smete,
večkrat capin kaj sune tam in tukaj
in sploh kakšen delikt ušpiči
kot vsa njegova familiarna gliha,
vam krilo vzdiga, v luliko vam piha
tja, od koder jemljejo se otročiči, -

Jesihova poezija je glas večnega mladeniča, ki se nikoli ne odloči ne za da in ne za ne, kar tudi z verzi reflektira:
" ... napaka, res, priznam, in lomim ga / ko bedasto trdim, da ni sveta: / svet je, le mene ni. Le jaz živim / med ja in ne, v temni razdalji z njim."
To pa ne pomeni, da je pesnikove bridkosti manj! Prav nasprotno je že dolgo res, vsekakor od leta 1980, ko je v Kobaltu zapisal:
"saj vse le začne se, ne mine pa nikdar – oh, nikdar ne mine / razbuhla bridkost."
Kakršno koli držo pesnik zavzame – subjekt je vedno negotov. Veliko je trpkosti, melanholije žalosti in zanimivo je, da je v verzih odnos prav do ženske bolj polzavesten kot zavesten. Morda mu je zato tako težko ugledati smisel. Vsekakor pa pri Jesihu najdemo v vseh knjigah in tudi v najnovejši, Lahkodi, vse tri tematike: bivanjsko, ljubezensko in poetološko. Tematike, ki jih obravnava vsak pravi pesnik.

Meta Kušar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).