Slepec prinaša vpogled v politični vzpon glavnega junaka, ki nima imena, kot tudi nihče drug, z izjemo papige Koki. Za vzpon pa plača visoko ceno osamljenosti, vmes pa se spopada s krutim spoznanjem, da idealizem sprememb v družbi neizogibno trči ob realnost, v kateri so glavni dejavniki interesi in moč deležnikov na ključnih položajih.

Politika ni lahek kruh, je pa moč, ki jo prinaša, hitro zasvajajoča. Katera slepota oz. slabovidnost je hujša: posameznikova fizična ali družbena? Čander v svojem romanesknem prvencu raziskuje obe, kot nekdo, ki je že vse življenje slaboviden, pogosto pogumno na humoren način odstira številne vidike slabovidnosti, na katere videči ne pomislimo. "Upam, da mi je s tem romanom prek literarnega, romanesknega pričevanja o svoji izkušnji (op. s slabovidnostjo), vendarle uspelo odstreti neko tančico s te razmeroma velike stigme. Ker vid je izjemno pomembna zadeva," pravi urednik, esejist in kritik.

Več pa v intervjuju. Vabljeni k branju.

Ideja za vaš romaneskni prvenec se je rojevala kar nekaj časa in kar nekaj časa ste knjigo tudi pisali. Kako je bilo preiti z ene strani na drugo, upoštevaje da ste že veliko pisali, a je bila to esejistika? Pričakovanja so bila velika, tudi do sebe.

Vsaj do 40. leta si nisem predstavljal, da bom tudi sam kdaj pisal fikcijo. Bil sem literarni kritik, esejist, da bom to, sem se odločil že zelo zgodaj, sočasno, ko sem se odločil za študij primerjalne književnosti. Ob koncu gimnazije sem tudi že začel pisati prve kritike, ki so bile dobro sprejete, tako da se mi je zdelo logično, da bo to moja pot. Mogoče 20 let se je zdelo, da je to moja logična pot, od kritik, esejistike do uredniškega dela pri Beletrini. V svojo zadnjo esejistično knjigo leta 2008, torej pred 11 leti, pa sem "vrinil" esej avtobiografske narave. Ni bil sicer edini, že prej se je "sprostilo" nekaj tekstov v avtobiografski smeri. Ta tekst je bil prelomen, ker sem se v njem začel spopadati s tematiko svoje močne slabovidnosti oz. invalidnosti. Imam približno pet odstotkov vida, to je ena posebna okoliščina, ki me določa že vse življenje. Do tega eseja o tem nisem veliko javno govoril, če pa že, zelo zadržano. Ta esej pa je odprl neka vrata, a je dolgo trajalo od odprtja oz. odškrnjenja vrat do same knjige.

Po nekaj letih sem poskušal napisati avtobiografsko esejistiko o problematiki slepote oz. slabovidnosti, pa se mi je zgodilo, da je bila ta esejistika kar preveč sentimentalna, po eni strani mogoče celo patetična, po drugi strani pa malo preveč modrovalska, filozofska. Dušan Jovanović, s katerim sva precej sodelovala pri različnih dramatizacijah in dramaturgijah, je dobil ta tekst v roke in mi rekel: "Daj nehaj, tvoje življenje ni tako zanimivo, da boš čisto avtobiografsko pisal. Raje napiši roman, pa vmes poleg slabovidnosti vklopi še politiko, pa malo seksa, pa bo zanimivo." Sem rekel, da nisem romanopisec, pa je odvrnil, zakaj pa ne?! Dal mi je misliti, da se lahko ob tem vprašanju vedem bolj igrivo.

Pokazalo se je, da se dejansko lahko s tematiko slabovidnosti in slepote najbolj odkritosrčno spopadem prav v obliki romana, ki mi omogoča svobodo izraza. Roman je izrazito svobodna forma. Ni se treba za nič opravičevati, kaj je res in kaj ni, marsikaj lahko vzameš iz resničnosti, skombiniraš z nečim, kar je izmišljeno, in nastane nekaj tretjega. Če zdaj pogledam, je na neki način vse res in hkrati nič.

Ljudje me sprašujejo in rečejo, vem, koga si mislil s tem in tem likom, pa kar gledam. Se kar čudim, kdo naj bi vse bil. Načeloma so ti liki narejeni iz sestavin resničnih likov, vendarle pa so čisto avtonomni in to je to veselje romana. Zanimivo je, ko si na kritiški strani, ko pa greš na drugo stran, si najprej čisti začetnik. Teoretično vse veš, po drugi strani se ti pa zgodi to, da občutiš neverjetno veselje in svobodo ob pisanju romana, kot da odkriješ vse na novo. Čeprav si prej mogoče 20 let po strokovni, teoretični plati spremljal, znal veliko pripomniti o drugih, pa potem odkriješ, kako veselje si je izmišljevati like, zgodbe, plesti dramaturgijo. Hkrati pa, ko pišeš, se niti sanja ne, ali nisi popolnoma zašel. Kljub vsej teoretični podlagi, kakšen naj bi roman bil. Nisi pred konstrukcijo, ki si si jo racionalno izmislil in ki jo moraš zapolniti "z mesom", ampak gre bolj za plovbo, kjer iz milje v miljo odkrivaš nekaj novega, gledaš, kje bo kopno, odstre se ti otok, pa spet izgine za obzorjem. Skratka, res je avanturistična plovba.

Pri esejistiki je bilo vendarle zelo drugače, tam je forma bolj izdelana, miselni konstrukt je nastavljen. Veš, da ne moreš delovati kot popolni bebec, ker te krijejo teorije, misli filozofov. Pri romanu pa lahko deluješ popolnoma neumen.

Poskusil sem se tudi izogniti klasični dramaturgiji, z vrhom, zapletom in razpletom, ampak gre bolj za džezovsko improvizacijo, gremo malo sem, malo tja, včasih se vmes nič ne zgodi.

Konec je zelo drugačen kot prej večina romana, pušča več možnosti za interpretacijo.

Zdelo se mi je, da je to neka igrivost življenja. Saj mogoče bi v kakšnem velikem romanu junak z ljubico doživel še različne melodramatične stvari. Mogoče pa v realnem življenju take sošolke pridejo in grejo. Pa tudi žene jih kdaj pustijo, ker jih imajo dovolj.

In tudi konec se zgodi kar naenkrat, junak spregleda.

Konec sem videl kot sliko. Tudi to je ena izmed zabavnih plati izdaje romana. Veliko se pogovarjamo, teorije je veliko, ali je to, da gre za humorno poanto, ali gre za halucinacijo, ali gre za duhovno sporočilo, da junak vse vidi, ali dejansko fizično spregleda, ker se zgodi čudež. Vsakemu dam po malem prav, hkrati pa nisem imel idejo konca s sporočilom, ampak se mi je ta slika vrinila in še sam ne vem, ali gre za halucinacijo ali magični realizem, ko nekdo čudežno spregleda. Zdelo se mi je, da junak po vsem, kar se mu zgodi, po vsem tem pritisku vidi, fizično vidi. Vidi ljudi, vidi to, česar prej nikoli ni videl: gube, barvo oči, las, prhljaj, angelčke na štukaturi na drugi strani ceste, vidi to, kar so ga ljudje prej leta spraševali, ali vidi.

Lahko pa konec vidimo tudi kot humorni komentar, saj knjiga raziskuje slepoto na več ravneh: eno je težava vida na fizični osebni ravni, drugo pa je družbena slepota, ki je kolektivna, hujša, saj zadeva nas vse. Junak igra v nekem delu romana tudi vlogo slepega vidca. Običajno smo imeli teorijo, da tisti, ki ne vidi z očmi, vidi z duhom. Mogoče je konec tudi ironični komentar tega, zakaj le na koncu spregleda, ko nima več ničesar pred seboj.

Vprašanje slabovidnosti. Slepca sem prej videla kot družbenega slepca, kajti velika razlika je med slepostjo in slabovidnostjo.

Tako kot pišem v romanu: med malo in nič je večja razlika kot med malo in vsem.

O svojem spoprijemanju s fizičnim stanjem, ki vas definira, predtem niste veliko govorili. V knjigi ste tudi porogljivi, kar si lahko dovoli samo nekdo, ki je slaboviden.

Seveda, saj tudi samo Romi lahko sami sebi rečejo cigani. Mislim, da tisti, ki sami slabo vidimo, lahko rečemo, da smo slepci, drugi pa težko. Ampak za kaj gre? Seveda sem bíl velik boj že na začetku življenja s samim vstopom v običajno šolo. Takrat je bilo to precej neobičajno, običajno so take otroke odpeljali v zavod. To je bila velik boj. Velika želja mojih staršev in mene je bila, da bi bil čim bolj običajen otrok, zato me tudi niso nikoli obravnavali kot invalida, nikoli nisem imel nobene odločbe.

Nekako sem se "prešvercal" skozi celoten sistem. Nekaterih stvari v šoli zaradi fizičnega primanjkljaja seveda nisem mogel opravljati. Pri računalništvu sem recimo mislil, da nikoli ne bom znal prižgati računalnika, seveda pa danes delam na njem. Pri računalništvu sem imel dobro oceno, pa nisem računalnika nikoli prižgal, a sem se "napiflal" vse definicije na pamet. Nekako smo "sfejkali" in sem se potuhnil v sistemu kot ilegalec. Pri tehniki mi tudi seveda niso dovolili delati z motorno žago, ampak marsikaj sem pa lahko delal, tudi košarko sem igral, pa nogomet tudi.

Skratka, bil je boj, kako biti običajen, navaden človek. Zanimivo je, da si ljudje vedno želimo biti izjemni, nenavadni, unikatni, sploh v današnjem času, ko nas pojav družbenih omrežij nenormalno sili v to, da bi bili nekaj posebnega. Na koncu se pokaže, da je v tej množici izjemnih ljudi glavno vodilo povprečnost: v bistvu gre za to, da ne izstopamo. Ampak ja, želel sem si biti običajen otrok. Po drugi strani pa sem imel dobre učne uspehe in bil uspešen šahist, zato sem verjel, da je pamet moj adut, s katerim se lahko uveljavim. Verjetno so bile tudi knjige eden mojih adutov, ker sem jih, hvala bogu, lahko bral. Imam tako okvaro vida, atrofijo vida, ki mi omogoča brati celo brez leč. Tako sem lahko o knjigah modroval, začel pisati kritike, razdeloval teorije, torej to je bil neki teren, kjer sem bil suveren.

Če me je kdo kaj vprašal o mojem vidu, sem seveda spregovoril in povedal splošne resnice, neke anekdote, kako približno vidim, ampak to je bilo pravzaprav to. Šele proti 40. letu sem se začel res spraševati, ali imam res vse razčiščeno. Ker po eni strani sem imel stališče, da sem nad tem, da nimam nič s tem, po drugi strani pa sem vedel, da me stvari dnevno določajo: da se rokujem z natakarjem namesto premierjem, da se zaletim v vrata, da ne štejem kovancev na črpalki, ker ne vem, ali me bodo opeharili. Me je sram? Bil sem zelo racionalistično usmerjen. Nisem se upal toliko prepustiti domišljiji, nisem verjel, da jo sploh imam. Ko sem začel pisati roman, sem šele videl, da si lahko tudi kaj izmislim.

Tudi esejistika je s tega vidika del racionalnega, ki vam je pomenilo varnost. Obstajajo pravila.

Varnost, tako kot šah na 64 poljih, kjer se lahko zgodi ogromno, a na omejenem prostoru. A vendarle sem si potem rekel: "Pa moraš." Ta nuja je bila v meni močna, spregovoriti o tej svoji izkušnji, in zanimivo, da me zdaj tisti, ki me poznajo bolje ali slabše, znanci, kolegi ali prijatelji, kličejo in mi povejo, kako so se ob knjigi nasmejali. Veliko bolj sproščeno se pogovarjajo z mano o moji slabovidnosti, kot so se prej. Zanimivo je, da je zdaj slabovidnost počlovečena. Naenkrat to ni ne čudaštvo ali nekaj, česar bi se bilo treba bati kot nekaj zelo čudnega, niti ni mitizirano kot neko herojstvo posameznika, ki se komaj bori vsak dan, ampak kot nekaj zelo človeškega.

Ko stvari postanejo človeške, ne glede na to, kako so težke, lahko začnemo o njih govoriti veliko bolj empatično. Dokler imamo pa distanco, smo zelo fini, lahko smo tudi zelo politično korektni, a v resnici v tej politični korektnosti manjka empatija ali bolje rečeno vživljanje v tematiko drugega.

Menim, da smo ljudje taka bitja, da ne bi bili ljudje, če ne bi bili radovedni, kaj se dogaja v drugih deželah, kulturah, ljudeh. Radovednost nas žene naprej in hvala bogu, da jo imamo. S politično korektnostjo jo damo običajno v neko uzdo, da ne bi koga poškodovali, a v resnici ostaja med nami velikokrat zid.

Upam, da mi je s tem romanom prek pričevanja o tej svoji izkušnji literarnega, romanesknega pričevanja vendarle uspelo odstreti neko tančico s te stigme, ker to je razmeroma velika stigma. Ker vid je izjemno pomembna zadeva. Pravijo, da je ob strahu pred smrtjo drugi največji strah ljudi strah pred izgubo vida. To je ta, kako bi rekel, prastrah pred temo, ki je seveda navsezadnje enaka smrti oz. razsutju subjekta.

So vam kaj očitali, da v knjigi večkrat pišete o izkoriščanju sistema? Kot včasih rečejo, vse družine so enako srečne, nesrečna pa je vsaka pa svoje. Če bi lahko tu vzporenico potegnili: vsi, ki vidimo, vidimo enako dobro, medtem ko ima vsak slaboviden specifične težave.

Absolutno, mislim, da je eden glavnih mitov okrog slabovidnosti ali slepote ta, da se slepih še posebej bojimo. Vendar je popolnoma slepih razmeroma malo, veliko pa je ljudi z močnimi okvarami vida. A večina misli, da je to le povečana dioptrija, pa nikakor ni. Ljudje, ki slabo vidijo, vidijo na zelo različne načine, ena slabovidnost ni enaka drugi. Nekateri vidijo le spekter pred sabo, nimajo perifernega vida, nekateri imajo pravi svetlobni šov v glavi. Skratka čisto drugačne oblike! S komer koli sem se pogovarjal, je imel zelo različno obliko od mene. Če ti kdo pove, koliko odstotkov vida ima, še ne pomeni, da lahko dva z istim vidom počneta enake stvari enako suvereno. Spoznal sem ljudi, ki so imeli podoben odstotek vida kot jaz, pa so nekatere stvari počeli manj suvereno kot jaz, druge pa bolj. To so samo neke orientacijske točke, pri katerih moramo razumeti zadevo na način, kot ste rekli: da so vsi slabovidni ljudje med sabo zelo raznoliki in imajo tudi zelo različne potrebe in različne zmožnosti suverenega komuniciranja, gibanja v prostoru. Recimo sam lahko berem brez leč, in sicer zelo od blizu, čeprav sem se razvadil v zadnjih 20 letih in zdaj berem s teleskopskimi očali. Do 25. leta, torej tudi celotno fakulteto, pa sem bral brez očal. Nekateri drugi z višjim odstotkom vida pa ne morejo brati, ker jih okvara definira na drugačen način.

To, da sem lahko hitro bral, je bila res srečna okoliščina, s tem sem se hitro vključil v šolski proces in si nabiral znanje prek knjig. Če bi imel težave pri branju, pa je vprašanje, ali bi se potem za odločil za primerjalno književnost.

"Bazen" mogočih dejavnosti bi bil drugačen.

Mogoče bi me prej zaneslo v matematiko ali kaj drugega, kar je bil na začetku pravzaprav moj cilj.

Knjigo lahko beremo tudi kot igriv, porogljiv obračun s slovensko kulturnopolitično sceno.

Torej, ena tema je bila moje soočenje oz. raziskovanje slabovidnosti in njenega družbenega konteksta. Druga stvar, ki se mi je zgodila med esejem leta 2008 in začetkom pisanja pred petimi, šestimi leti, oz. druga določnica, naj rečem temu položaja angažiranega intelektualca oz. sokreaterja, je bila pa Evropska prestolnica kultura.

Ta nesrečna prestolnica kulture ...

Točno to, z vsemi plusi in minusi z vsem stresom zame, za družino, za vse. Na neki način me je prestolnica kulture prisilila k razmisleku o samoumevnosti položaja angažiranega intelektualca, za katero sem prej verjel, da je na neki način samoumevno čista. Če si kot intelektualec prizadevaš za ene zadeve, velja, da si neoporečen, da nimaš hib. Seveda sem moral tudi to z mesta izjemnosti obračunati enako odkritosrčno kot s položajem slabovidnosti oz. reciva temu pogojno slepote.

Ti dve poziciji sta se v romanu zanimivo združili, ker se je pokazalo, da je tudi ta intelektualec, angažirani slepi videc, ki mu družba da neki mitski položaj "ti nas boš vodil, ti boš vedel, kaj bo v prihodnsoti, ti boš vedel, kakšne morajo biti duhovne odlike te družbe v prihodnosti", še vedno ujetnik sistema in sebe.

Tu je potem prišlo tisto Jovanovićevo vodilo zraven, slepota in politika sta se čez roman začeli prepletati. Kako intelektualce vidimo kot slepe vidce, kot ljudi, ki niso sicer niso najbolj doma v tem fizičnem materialnem svetu, ki pa naj bi v duhovnem smislu seveda po svoji definiciji videli globlje in širše. Ampak seveda je to mit. Kot take jih prepoznamo, dokler jih na ta način politika ali elita potrebuje, potem jih imamo pa preprosto za bedake in čudake.

Ko so pa enkrat del sistema ...

... je pa vse upravičevanje odveč in tudi v bistvu oni postanejo del oblastniške elite, esteblišmenta, tudi če niso ne vem kako pomembni, tudi če so le dvorni norci, so vendarle na dvoru, čeprav se hrabrijo s tem, da so še vedno nekakšni odposlanci civilne družbe in da delajo za dobro. Da bo že zgodovina prepoznala, kaj vse jim je po tihem uspelo narediti.

Ko bralec bere knjigo, je situacija opisana zelo realistično. "Sprejeli smo številne kompromise in podprli tudi projekte, ki niso bili nič posebnega, a so imeli njihovi akterji dovolj socialnega kapitala, pa tudi vztrajnosti, da so se pririnili zraven."

V slovenski kulturi je osnovno pravilo, da kdor pride na položaj, poskuša seveda izpeljati stvari po svoje na začetku. Mislim celo, da smo na prestolnici kulture v Mariboru izpeljali še precej visok odstotek projektov glede na pričakovanje okolja. Da smo nekatere stvari zastavili radikalno, recimo ekološke in socialne projekte, ko ljudem ni bilo jasno, kako si to upamo. A vendarle je kompromis nujen in v slovenski kulturni politiki je kompromis pravzaprav pravilo. Vsaka radikalna poteza pa je pri samih deležnikih, da tako rečem, pričakana na nož.

Nihče noče sprememb. Vsi jih zahtevamo, a dejansko jih nočemo.

Vsi govorijo o besedi reforma, a v resnici je nihče noče, v resnici hočejo vsi malo za jesti in piti. Kot se reče, kruh pa mleko imamo, mogoče pa še tega ne bomo imeli, ko bo reforma prišla. Posledica tega je, da ubijamo ambicijo, ubijamo vsakršnega duha in podpiramo predvsem povprečnost. Lažni egalitarizem. Imamo neverjetno veliko število na videz umetniških programov, na videz vrhunskih umetnikov, a vsi vemo, da to je v teoriji nemogoče in da v tako slabih produkcijskih razmerah še tisti, ki bi lahko ustvarili kaj več, tega ne morejo narediti.

Posledica je povprečnost, ki pa v resnici ljudi, navadne ljudi ali konzumente vedno manj zanima, in posledica je, da kultura vedno bolj leze na rob, ne le zaradi hudobije politike ali odločevalcev, temveč zaradi lastne povprečnosti. To priznati ali reči slovenski kulturi je dovoljšen razlog, da če nisi dovolj star, pa dovolj trdoživ, te tudi na grmado dajo in skurijo. Ker preprosto veliko pljuvaš po svetem gralu. A priznajmo si: v slovenski kulturi je veliko povprečnosti, še vedno so vrhunske stvari, ki pa ne nastajajo zaradi sistemske logike, temveč zunaj tega.

Tega drobljenja denarja je pri nas v vseh sferah veliko. Recimo tudi film je tako področje.

Po eni strani je film tipičen primer. Prišli smo do tega, da naj bi slovenski film posneli že za 400.000 evrov. Zadnjič sem prišel do podatka, da ambiciozen televizijski oglas v Sloveniji, ki je povezan z večjimi produkcijskimi stroški, stane 200. 000 evrov. Torej naj bi za dva oglasa naredili en film. Za 400.000 evrov mislim, da nihče več v Evropi ne naredi normalnega filma. Vseeno pa raje razdelimo, da ima vsak za preživetje, rezultati pa niso pomembni.

Ampak kar je ključno, je to, da kultura v tem pogledu ni nič posebnega. Na vseh področjih velja podobno: v znanosti, šolstvu, zdravstvu, vsepovsod je pravzaprav logika "bodi čim manj opazen", bodi čim bolj običajen, bodi kot moj slepec iz romana, čim manj dviguj glavo, da te ne bodo potolkli, in bodi čim bolj prilagojen tej splošni mentaliteti, pa boš imel za kruh pa mleko. Pa če boš priden, boš mogoče še kaj delal, pa morda boš kdaj tudi kaj velikega naredil, saj včasih se da tudi z nič sredstvi narediti veliko.

Navsezadnje imamo celo mitologijo o revnih in zapitih kulturnikih, ki jo spodbujamo. V bistvu trdimo, da manj ko ima čriček denarja, lepše poje. Če pa sedi za polno mizo, potem je Slovencem sumljiv. On ne govori čisto iz sebe, iz sebe lahko govoriš šele na smrtni postelji ali v popolni bedi.

Nikomur recimo ni do sprememb, ne samo v kulturi, tudi v drugih sektorjih družbe ne. To, sem prepričan, je naš osnovni problem. Za zdaj v času konjunkture na videz vse teče lepo, če pa bo v naslednjem desetletju neka recesija, in verjetno po logiki bo, potem pa se bodo znotraj družbe nenadoma pojavila močna trenja.

Zdaj je sedem let od EPK-ja. Kriza je bila gotovo eden ključnih dejavnikov, ki je dejansko zakoličil vaše delovanje. Kako zdaj gledate na vse skupaj, tudi na vse očitke, česa vse niste izvedli?

Na neki način sem še bolj ponosen na to, kaj smo naredili, kot sem bil takrat. Mislim, da nam je z razmeroma majhnimi sredstvi, mislim, da je šlo za dodatnih približno 15 milijonov evrov na letni ravni, v tistem letu uspelo narediti Maribor za izredno zanimivo in Ljubljani konkurenčno kulturno prestolnico. Pri čemer vemo, da Ljubljana za kulturo nameni mnogo več denarja na leto, kot ga porabi Maribor. Tisto leto pa je bil – na podlagi recimo temu 15 dodatnih milijonov evrov, vloženih večinoma z državne ravni, pa tudi lokalne –, Maribor zelo zanimivo mesto z zanimivim in inovativnim kulturnim dogajanjem.

Kar se mi zdi pomembno, je tudi to, da so različni producenti, predvsem nevladniki, spoznali, da jih lahko rešijo le sodelovanje, povezovanje in odpiranje v evropski kontekst. Da so začeli delovati drugače, tudi nekateri javni zavodi, a izrazito nevladniki, ki so se morali vedno bolj znajti, ker plače ne pridejo 5. v mesecu.

Tretja stvar, ki se mi še danes zdi najpomembnejša. V Mariboru je stalna tradicija razmišljanje, da se nič ne da, ta fatalizem, da je to usodno zavoženo mesto, kjer je vse obsojeno na neko trpljenje, na propad, na to, da nam na koncu ostane edino brizganec. Pa vsi nas sovražijo, nihče nas nima rad: ne Avstrijci ne Ljubljana ne Hrvati. Torej, predvsem smo videli, da je to laž in da je to mit tistih, ki želijo z njim ohranjati status quo in svoje položaje na čelu mesta oz. v vladajoči eliti mesta. Predvsem pri mladih ljudeh sem videl, da se ne dajo več "fopat", kot bi rekli Štajerci, s to lažno hrano, s tem lažnim fatalizmom, da se nič ne da.

Ali je vir teh očitkov oz. glavnina dejansko povezana s tem, da EPK za seboj ni pustil trajnih oprijemljive dediščine v smislu prostorov. Če ostane samo duhovna dediščina, pač to ni dovolj?

Mislim, da je bila seveda glavnina očitkov delno motiviranih s politično razsežnostjo, ker je bil pač župan v tistem trenutku zelo osovražen v mestu in je imel veliko nasprotnikov. Čeprav nismo bili, da tako rečem, županov projekt, nasprotno, mene je imenovala vlada, ki je bila drugačne politične provenience, a tako je naneslo. To je bil en del, torej politična kriza v mestu, ki je delno potegnila s sabo tudi EPK.

Izrazito tudi ni odgovarjala "esteblišmentu," še posebno ne javnemu zavodu oz. vodstvenim garnituram, ker je spreminjal razmerja, ker smo nenadoma pritegnili v igro kup novih akterjev, nevladnih akterjev, kup mladih ljudi, ki so v okviru EPK-ja nastopili kot producenti. Pokazali smo, da nekatere mariborske institucije preprosto niso na ravni svojih nalog. Naj povem primer: "Nemci v Mariboru", največja razstava, ki se je zgodila v mestu takrat in je bila prelomna tudi za neko spravo v mestu, se je zgodila kot 'offprodukcija' v lastni produkciji Zavoda Maribor 2012 v opuščeni igralnici za razmeroma nizka sredstva, imela pa je 17.000 obiskovalcev. Medtem ko mestne institucije, ki bi morale to organizirati, nalogi preprosto niso bile kos. Jasno je, kaj naredijo take institucije: zaženejo plaz kritik, takih in drugačnih.

Tretja stvar, ki jo objektivno vidim kot težavo, je pa seveda infrastruktura. Maribor ima že desetletja nekatere nerešene infrastrukturne zgodbe, predvsem knjižnico, pa tudi galerijo in še nekatere druge stvari. Takrat je bilo seveda upravičeno veliko upanje, da bodo te zgodbe s samo evropsko prestolnico kulture rešene, pa niso bile. Oziroma obratno je bilo, Kangler in Pandur sta tem zgodbam dodala še Maks in še kup drugih želja, potem pa, namesto da bi bilo vsaj nekaj rešeno, ni bilo s tem nič. Čeprav so v tistem obdobju nastale nekatere stvari, recimo minoriti so bili prenovljeni, lutkovno gledališče je danes sodobna zgradba, pa Vetrinjski dvor. Vendarle pa osrednje zgodbe Maribora niso bile rešene in rešene niso niti do danes. Celo danes, ko smo v konjukturi, ni videti, da bo rešeno vprašanje knjižnice, o galeriji nihče več ne govori. Brvi čez reko Dravo, ki je bila vmes odobrena, so se odrekli, nabrežje Lenta, da bi bilo prenovljeno in bolj kakovostno prizorišče, tudi ni rešeno. In še marsikaj drugega ni rešeno.

Jasno je, da ker se je prej tako veliko govorilo o prestolnici kulture kot o tisti odrešilni priložnosti, se je morda postavil napačen vtis pri ljudeh, da je infrastruktura bistven moment pri prestolnici kulture. Seveda je pomembna, ni pa edina in mislim, da infrastrukturne težave v Mariboru ostajajo. Očitno ni prave volje, da se to reši. Ker leta 2012 je le bil res najtežji čas.

Vam je žal, da ste sodelovali pri EPK-ju?

Ne. Res je, da sem moral marsikaj prestati, pa jasno je, da ni bilo prijetno, predvsem po koncu EPK-ja, biti priča političnemu obračunu novega mestnega vodstva z vsemi nami, tudi ovadbam, ki so bile sicer pozneje umaknjene. Ni prijetno, ko poslušaš po radiu, da je vodstvo EPK-ja ovadeno, pa te mati kliče, če te bodo zaprli. Seveda mi ni bilo prijetno tudi zaradi sodelavcev in sodelavk, zlasti tistih mlajših, ki nato pozneje, ko so se prijavljali za službo, v življenjepisu raje niso navajali, da so sodelovali pri EPK-ju.

Potem sem pa videl, da me navadni ljudje v Mariboru izredno podpirajo. Ko sem šel po ulici, so me ustavljali in želeli, da naj zdržim to, da jim je veliko pomenilo vse skupaj. Počasi sem videl, da so se seveda elite postavile proti, številni običajni ljudje so pa z velikim veseljem sprejeli prestolnico kulture.

Žal mi tudi ni zato, ker mislim, da če ne bi dal EPK-ja skozi, danes tudi Beletrina ne bi bila takšna, kot je. Da bi bili bistveno manj zazrti v evropski kontekst in bi bistveno bolj čepeli le v literarnem polju. Tudi jaz sem bil ujetnik literarnega polja, ko sem šel na EPK, tam sem pa dojel, da je kultura veliko širša, kot v teoriji veš. Šele potem pa vidiš, kako se stvari prepletajo. Brez te izkušnje ne bi šlo, mislim, da bi se potem, tako kot druge založbe, tudi mi skrčili in vegetirali. Tako smo se pa lahko v tem času krize izrazito razvili se in smo danes bolj mnogoplastni, kot smo bili kadar koli.

Zelo pomenljivo v knjigi je, da je edino živo bitje, ki ima ime, papiga Koki.

No, to je mala humorna poanta. Papiga Koki tudi krasi naslovnico, gre za akvarel oz. tudi za zadnjo stran, torej dve deli mladega slikarja Fedje Šičarova.

Papiga je najprej najprej kot malce nadrealistični moment, ker se zdi, da ima predsednik najraje papigo. Potem se mi je pa zdelo, da je tudi ta slepec nič drugega kot ena papiga, nonstop nekaj govori, ponavlja neke frazeme, neke resnice, za katere skuša tudi druge vedno znova prepričati, da so unikatne. Ampak vendarle včasih, tudi jaz sem se včasih počutil kot ena papiga, govori o prihodnosti, razvoju, kulturi. Morda je to avtoironičen komentar, ta papiga. Da ima edina ime, pa ne vem, očitno si ga je zaslužila.

Želja po moči je tudi pri tem našemu akterju nekaj, kar je zelo v tej naši družbi zelo žal zelo hitro opaziti: izjemno hitra drsljivost v hierarhijo oz. zaslepljenost z močjo in položajem. Kako potegniti ravnotežje? Se sploh da?

Potrebna je ena zrelost oziroma moraš verjetno kdaj tudi na glavo pasti, da vidiš realnost te moči, da vidiš, da je to v resnici en napuh. Zato sem po svoje, kot sem prej rekel, vesel, da sem to izkušnjo dovolj hitro imel.

Ste vi to izkušnjo imeli z EPK-jem?

Nekaj malega samozadovoljstva te že prime, ko ti vsi govorijo, kako si pameten, pa kako boš naredil nekaj vrhunskega, nekaj unikatnega. Ampak ne da bi me ravno zelo to prevzelo, ampak videl pa sem, kakšni občutki so. Ko si mlad, nisi čisto imun na te stvari, da ti zdaj obvladuješ situacijo, da boš ti zdaj lahko spremenil stvari. Ta občutek se meša z občutkom mesijanstva. Potem pa seveda vidiš, da vsi tisti ljudje, ki so ti prej pihali na dušo in te masovno klicali in govorili, kak genij si, nenadoma ne le da ne kličejo in ne dvigujejo telefonov, še pomagajo ti pasti. To je pa taka izkušnja, ki ti pa, hvala Bogu, da za kasneje misliti. Tako da me danes nič ne fascinira ideja, da bi bil ne vem kaj.

Ampak vsak ima malo v sebi tega in večinoma tudi najboljši ljudje, ki niso prevzetni, ko dobijo neko funkcijo, potrebujejo čas, da se ujamejo.

Mislim da sem se kar dobro obnesel, da nisem pretiraval v tej objestnosti (smeh), se mi je pa v trenutkih seveda dobro zdelo. O tem tudi govori roman: da človeka tudi malo ponese, a ne samo ta objestnost, da si zdaj glavni, temveč je zraven tudi občutek nekega mesijanstva, da delamo pomembne stvari in zato smo mogoče upravičeni do kakšne objestnosti več. To je to, kar se ti zgodi: misliš, da res premikaš svet, potem pa ugotoviš, da je to zelo relativno.

Nasplošno je zrelost ravno v tem, da se zavedamo, da nas funkcije, ki jih opravljamo, ne glede na to ali so politične ali direktorske ali družbene funkcije, ne definirajo v tej človečnosti. Da moraš imeti do svoje funkcije tudi distanco, in ravno humor se mi je zdel pomemben pri tem, da pokaže nekaj te distance, hkrati pa mislim, da je iz knjige, kljub pozicijam in moči, vedno znova razviden boj tega človeka, da bi bil normalen del družbe. Torej vse od otroških let, ko se skuša vključiti v šolo, ko skuša ostati doma in iti v zavod, do tega državnega projekta.

Za ženo se pa ni boril. Vam je kdo to zameril?
Ne še. Čeprav mislim, da imata z ženo vendarle ljubezenski odnos, ker na koncu romana mu sporoči, da lahko pride k njej oz. on reče, da ona res skrbi zanj. Ona je mogoče edini človek, ki ga ima rada čisto brezinteresno do njega ima topel odnos. Ker sicer je tako, da je čedalje bolj sam: bolj kot je na poziciji moči, bolj je sam. Razen staršev, ki ga seveda imajo radi, je žena tista, ki mu stoji ob strani. Jasno pa je, da se umakne iz njegovega egotripa, ima pa ga rada. Mislim, da se roman konča s človeško toplino ali da se vsaj približa eni iskreni toplini. Ker mislim, da se takrat, ko so sami, vidijo prava čustva. Ko okoli njih brbota, je težko ločiti, kdo ima kaj s kom. Razmerja z ženo tudi nisem želel prikazati klišejsko, enostavno sem želel prikazati dva človeka, ki ju je strah dolgo lepil skupaj, potem pa sta se na razšla, da bi se mogoče v nekem duhovnem smislu na neki točki znova našla oz. si zaupala.

Srečen konec?

Seveda, statistika je sicer slaba, a radi imamo konce, da po človeški plati nismo drug drugega uničili. Ker to je naša navada, da ne moremo le končati odnosa, ampak je treba še pohoditi drug drugega. Pa to ne le v ljubezenskih odnosih, ampak tudi v prijateljskih in poslovnih odnosih je treba potem drug drugega še do konca potolči. Ne znamo pa reči, da je bilo dobro, kar smo preživeli skupaj, zdaj pa gremo naprej, a bomo ohranili lep spomin drug na drugega. To je navsezadnje tudi stvar samospoštovanja, več pove o nas kot o drugem, a tega se običajno ne zavedamo.

Zdaj, ko je ta svoboda in doživljanje pisateljske svobode dobilo krila, se snuje že kaj novega?

Razne ideje premetavam po glavi (smeh), a se ne bi rad zaletel. Do konca sem delal na tem romanu, upam, da je videti kot lahkoten tekst, ki se hitro bere, a je v resnici zahteval veliko dela in sem ga res popravljal čisto do konca. Ko sem čisto na koncu vstavil še besedo noro v enem dialogu, sem si pa rekel, zdaj je pa res že noro, zdaj moraš pa nehati.

Zdaj bi si rad glavo malenkost sčistil, ker ob morebitni naslednji knjigi ne bi rad ponavljal vzorcev prve knjige. Imam pa občutek, da me bo vedno zanimala neka oblika marginalnosti. Ko se trči s središčnostjo, zgodovino, čemerkoli, dobi glas in pride na plan.

Če bom pisal naprej, kar je možno, ker sem dobil veselje, bi rad napisal kaj drugega, nekaj čisto drugačnega. Ravno zato, da ne ponavljam vzorcev, metod, sloga, ker se mi zdi, da nisem poklicni pisatelj in nisem identitetno zaznamovan, da bi bil prisiljen zaradi zunanje percepcije, zaradi preživetja to početi.

Torej povedati le, če res imaš kaj povedati.

Tako je: res manjkrat streljati na gol in takrat učinkoviteje. Si vzeti čas in uživati v tem procesu. Če sem si kaj izboril, tudi z drugimi dejavnosti, z delom v založništvu, kulturi, potem upam, da sem si izboril prav to: svobodo, da pišem res tisto, kar se mi ljubi in koliko časa se mi ljubi. Da mi ni treba gledati na zunanje dejavnike.

Tudi ta roman je bil neka pogumnejša gesta, razkriti se, pokazati, kdo si, na neki način tvegati. Vendarle sem figura z določenim stažem v slovenski kulturi, predvsem v literaturi in predvsem človek, ki se je do zdaj ukvarjal z urednikovanjem, esejistiko in kritiko in verjetno so bila tudi pričakovanja do mene drugačna, visoka. Verjamem pa, da so ljudje pričakovali od mene v romanu veliko več esejiziranja, morda tudi psihologiziranja, dejansko pa sem šel v drugo smer. To je nekaj, kar je ljudi kar malo presenetilo. No, to pa ne pomeni, da v naslednji knjigi tega ne bo (smeh).

Vsako mesto, ki je dišalo po modrosti, sem takoj črtal s pomočjo žene, ki mi je veliko pomagala. Vesel sem, če ljudje lahko to v enem dihu preberejo in se lahko na neki način o slabovidnosti, politiki in o kulturi pogovarjajo bolj sproščeno kot prej.

Mislim, da je eden od glagolov, ki pritiče branju vaše knjige, muzanje.
Lahko se muzamo, pa nisem mislil nič hudobnega, ta roman ni napisan z vidika posmehovanja, ampak takega hahljanja, ironije, ki pa ni cinizem. Tudi liki, ne glede na svojo smešnost, niso prikazani kot idioti, vedno je vsak vzet v svoji človeškosti in ta jih naredi komične. Župan, ki ves čas govori, kako je njegovo mesto res posebno mesto in kako živijo na križišču kultur, kot da ni še tisoč takih mest, je seveda pač malo komičen. Svet pač ni črno-bel.

Sklepno vprašanje pa čisto z drugega polja. Vaša založba je izdala avtobiografijo Svetlane Makarovič, ki jo je spremljal pravi medijski vihar, česar nismo vajeni.

Mislim, da ljudje čisto dobro ne razumejo, za kaj je šlo pri vsej stvari. Da vsi ti očitki, ki so se pojavljali med avtorji knjige in deloma tudi založbo, za marsikoga niso čisto razumljivi.

Moram reči, da smo z Makarovičevo v preteklosti izdali dve pesniški zbirki brez vsakršnega zapleta in da smo se tudi te knjige lotili z mislijo, da je ta fama okoli nje, da vedno naredi prepir, kamor koli pride zadnjih 60 let, le fama, in da bomo znali drugače, da bomo znali z njo ohraniti lep odnos. Dolgo je tako tudi kazalo, ampak najprej se je sprla ekipa, ki je ustvarjala knjigo, Makarovičeva se je pač odrekla Valenčiču in Slapšakovi, ki sta bila sprva zraven, potem se je pa spravila na urednika Štegra in na založbo. Zdi se mi zelo pomembno, da smo to knjigo izdali, ker gre vendarle za avtobiografijo pomembne slovenske umetnice, mislim pa, da knjiga ne bi ničesar zgubila, če ne bi imela teh vložkov in dodatkov. Bila bi kvečjemu bolj kompaktna.

Šola za založbo?

Po eni strani sem ponosen, da smo to naredili, mislim, da nobena založba na Slovenskem ne bi izdala knjige, v kateri bi se pljuvalo po njej. To mi lahko verjamete ne glede na to, kaj bo kdo rekel.

Po drugi strani pa je mogoče to šola, da je treba neke stvari v štartu jasno povedati in doreči, in če se ne najdemo v začetnih izhodiščih, potem je bolje, da se prej razidemo, kot pa da se po poti ustvari prepir. Res pa je, in to moram posebej poudariti, da so me klicali različni avtorji, da založba sodeluje z res ogromno uglednimi avtorji in da so pravzaprav vsi zelo zadovoljni s sodelovanjem. Neki prijatelj mi je dobro rekel: Glej, če bi se vi sprli s pokojnim Cirilom Zlobcem, bi vsi vedeli, da je z vami nekaj narobe, ker ste se pa s Svetlano Makarovič, pa vemo, da je vse normalno in se je pač zgodilo.

Žal mi je predvsem zaradi sodelavk in sodelavcev, ki so vse skupaj doživljali še bolj čustveno kot jaz, ki vem, da je to del njenega življenjskega performansa, verjetno tudi neke notranje stiske, osamljenosti, ki jo ima skozi to življenje, ko odkriva ljudi od sebe, ki so ji kaj hoteli dobrega. Se pa, če gledam poslovno, knjiga zelo dobro prodaja, je velika uspešnica in verjetno bi se brez te marketinške poteze prodajala slabše.