Britanec, ki je svetovnem merilu velja za enega največjih dramatikov svoje generacije, se je že od leta 2002 dalje boril z rakom na požiralniku, zato je bil že leta 2005, ko mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za literaturo, prešibak, da bi prišel na slovesnost (priložnosti za odmeven nastop vseeno ni izpustil: v Stockholm je poslal videoposnetek sebe na invalidskem vozičku. V svojem govoru je ostro napadel zunanjo politiko ZDA: "Ameriški zločini so bili sistematični, dosledni in sprevrženi, a vseeno o njih govori le redkokdo."). Odsotnega lavreata so takrat opisali kot "glavnega predstavnika britanske dramatike v drugi polovici 20. stoletja", čigar drame "odkrivajo nevarnosti vsakdanjega brbljanja in bralce silijo, da vstopijo v zaprte sobe tesnobe."

Gledališko poetiko je gradil na pomenljivih tišinah in zamolkih
Pinterjeve antologijske drame, med njimi Hišnik, Vrnitev domov, Strežni jašek in Izdaja, so vplivale na vso generacijo evropskih dramatikov, v besedišče pa celo uvedle novo besedo: "pinteresque" v angleščini označuje težko, pomenljivo tišino, ki daje slutiti nekakšno nedoločno grožnjo. "Tem tišinam," je nekoč pripomnil Pinter, "so pripisali tak pomen, da so preglasile hudičeve igre - kar se mi zdi prekleto nadležno."

Med sredstvi, ki jih je uporabljal v svojih delih, sta bili torej pogosti tišina, s katero je stopnjeval napetost, in kot njeno nasprotje besedičenje; stalne teme njegovega opusa pa so erotične fantazije, ljubosumje, družinsko sovraštvo, obsedenost, izsiljevanje in duševna prizadetost. V slovenščino so prevedene Njega dni, Hišnik, Prevara, V prah se povrneš, Zabava za rojstni dan, Postaja Viktorija, Družinski glasovi, Pokrajina in Vrnitev domov.

Stalen gost na slovenskih odrih
Po Pinterjevi priredbi je pred nekaj leti v SNG-ju Drama Ljubljana zaživelo Iskanje izgubljenega časa avtorja Marcela Prousta. Ob tem je dramatizacijo opravil tudi za Fowlesov roman Ženska francoskega poročnika, ki so ga uspešno prenesli na film. Med njegovimi dramami pa so v Sloveniji na oder med drugim postavili tudi Zabavo za rojstni dan, ki jo je uprizarjalo Mestno gledališče ljubljansko, januarja letos pa Vrnitev domov, spet v SNG Drami Ljubljana.

Nekaj biografskih podatkov
Harold Pinter se je leta 1930 rodil židovskemu krojaču. Zgodnjo mladost je preživel v delavskem okrožju, od koder so ga ob začetku druge svetovne vojne evakuirali, v mesto pa se je vrnil šele pri štirinajstih letih. "Bombardiranje me ni nikoli popolnoma zapustilo," je o tej izkušnji pozneje povedal Pinter.

Njegov prvi resni stik s književnostjo je bilo pesnjenje. Svoje prve pesmi je pod psevdonimom Harold Pinta objavil pri dvajsetih. Med pomembnimi dejavniki na njegovo pisanje je tudi glasba. "Ne vem, kako lahko glasba vpliva na pisanje, a že od vedno je bila zame zelo pomembna, in to tako džez kot klasika. Občutek glasbe v pisanju vedno čutim, a to je drugače, kot če bi glasba vplivala name," je nekoč dejal Pinter.

Upor proti vojni in vojski že od mladih let
Že v mladih letih je rad bral dela Franza Kafke in Ernesta Hemingwaya. V srednji šoli je sodeloval v šolskih predstavah in nato prejel štipendijo za študij na londonski Kraljevi akademiji dramskih umetnosti, a je po dveh nesrečnih letih študij opustil. Leta 1949 je moral plačati kazen, ker zaradi očitkov vesti ni hotel odslužiti vojaškega roka. Čeprav mu je grozil tudi zapor, se ni vdal in odnesel jo je le z globo.

Prvo resno delo je napisal leta 1957, ko je za dramski oddelek univerze v Bristolu napisal dramo The Room, ki jo je končal v le štirih dnevih. Še istega leta pa je bila uprozorjena tudi njegova Zabava za rojstni dan. Sprva je prejela grozljive kritike, a jo uprizarjajo še danes. To dejstvo je Pinter nekoč komentiral z besedami, da občinstvo ne rabi kritikov, ki bi mu povedali, kaj naj si misli.