Nemara ne bi šlo za nič nenavadnega, če se ne bi Karantanci med platnicami "družili" med drugim s kiklopi, himerami, harpijami, sfingami, satiri, grifoni in volkodlaki, pa tudi morske deklice pri tem pajdašenju ne umanjkajo. Govor je o enciklopediji Monstrorum historia cum Paralipomenis historiae omnium animalium (oziroma krajše Monstrorum historia) iz leta 1642, ki je od nedavna del zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice. Enciklopedija se je tako pridružila svojim petim "sestram", ki so bile prav tako nekoč v lasti kranjskega deželnega glavarja Wolfa Engelberta grofa Auersperga (1610-1673), danes pa jih hrani NUK. Gre za pomembno pridobitev, saj je dotična knjiga tako rekoč manjkajoči člen med deli Ulisseja Aldrovandija (1522-1605) iz nekdanje Auerspergove knjižnice.

O tej enciklopediji zgodovine nenaravnih bitij, ki je nekakšna mešanica staro- in srednjeveškega naravoslovnega imaginarija oziroma mitologije ter zgodnje znanstvenoopisne metodologije na področju medicine, zoologije in botanike, smo se pogovarjali z dr. Sonjo Svoljšak, skrbnico in raziskovalko starih tiskov v NUK-u.

Kako je v praksi videti iskanje tovrstnega starega, redkega in dragocenega knjižnega gradiva? In kako ste našli dotično enciklopedijo, ki je od nedavna del NUK-ove zbirke?
V NUK-u redno dopolnjujemo tudi naše starejše, historične zbirke. Pri tem načrtno iščemo in pridobivamo starejšo sloveniko ter drugo gradivo, ki je v kakršni koli povezavi z današnjim slovenskim ozemljem ter njegovimi prebivalci oziroma nekdanjimi lastniki, ki izhajajo z današnjega ozemlja Republike Slovenije in predhodnih teritorialno-upravnih ozemeljskih entitet. V ta okvir sodi tudi redno pregledovanje ponudbe domačih in tujih dražbenih hiš in antikvariatov, udeležujemo pa se tudi dražb. Hkrati pa antikvariati običajno delujejo na način, da te, ko enkrat sodeluješ z njimi, praviloma vključijo v svoj seznam naslovnikov, ki jih redno obveščajo o novostih. Tako mesečno prejmemo vsaj pet ali šest katalogov.

Aldrovandijevo enciklopedijo smo odkrili prek portala ILAB, torej International League of Antiquarian Booksellers, ki predstavlja največjo mednarodno bazo s ponudbo tujih knjižnih antikvariatov. Običajno se iskanja lotim tako, da iščem izdaje, povezane na primer s Kranjsko, Štajersko, Ljubljano in podobno, kdaj tudi s katerim določenim avtorjem, še posebej če je katera izdaja izšla v več zvezkih in nam kateri od njih manjka. Aprila letos smo tako ob pregledovanju tega portala ugotovili, da je naprodaj knjiga, ki je bila nekoč last ene najznamenitejših rodbin na Slovenskem, grofov Auespergov. Knjigo smo nemudoma rezervirali, ker pa je šlo za večji znesek, ki ni bil predviden v okviru rednih nakupnih sredstev, smo se odločili, da za pomoč pri njenem pridobivanju zaprosimo sponzorje oziroma donatorje.

Kako je nato potekala sama pridobitev oziroma nakup enciklopedije?
Pogajanja o nakupni ceni z antikvariatom Sokol Books iz Londona, ki so potekala sočasno z iskanjem sponzorskih in donatorskih sredstev, so trajala približno šest mesecev. Na koncu smo ceno uspeli znižati s prvotnih skoraj 19.600 evrov na 17.861 evrov, prodajalec pa je kril tudi stroške pošiljanja v Slovenijo in zavarovanje, kar tudi ni zanemarljiv znesek. Brez sponzorskih, donatorskih in pokroviteljskih sredstev, ki so v celoti pokrila stroške nakupa in ki jih je v zadnji fazi prispevalo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, nakup knjige praktično ne bi bil mogoč. Prav tako vse skupaj ne bi bilo mogoče brez izjemnega angažmaja vodstva in številnih sodelavcev, ki so se s prošnjami za sredstva obrnili na naše poslovne partnerje in druga večja slovenska podjetja ter pripravili dogodek ob prihodu enciklopedije v NUK.

Kako živahno je pravzaprav dogajanje na antikvarnem trgu, ki je relevantno za kulturne ustanove, kot je NUK?
Na antikvarnem trgu se relevantne ponudbe pojavljajo relativno pogosto. Navadno gre za precej drage objekte, ki si jih kulturne ustanove, kot je NUK v okviru rednih sredstev za nakupe ne moremo privoščiti. Smiselno bi bilo, da bi obstajal namenski sklad, iz katerega bi bilo mogoče črpati sredstva ob tovrstnih priložnostih, ki lahko ravno zaradi pomanjkanja sredstev kaj hitro postanejo izgubljene priložnosti.

Naj v zvezi s tem omenim še, da se je pred približno mesecem dni na antikvarnem trgu pojavila nova knjiga iz nekdanje Auerspergove knjižnice. Gre za zelo vplivno in še danes relevantno zgodnjenovoveško delo s področja fizike oziroma mehanike, Montejev Mechanicorum liber iz leta 1577. Cena tega izvoda je 19.500 funtov.

Kaj vemo o knjižnici Auerspergov oziroma Turjačanov, v zbirki katere je bila tudi dotična enciklopedija?
Auerspergi so imeli v svojem ljubljanskem Knežjem dvorcu, ki je stal na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, bogato knjižnico, ki je slovela na Kranjskem in tudi širše. Popis zbirke, ki ga je leta 1655 in 1668 opravil Janez Ludvik Schönleben, navaja kar 3.057 naslovov v več kot 6.000 zvezkih, urejena pa je bila v šestnajst strokovnih skupin: I. Teologija ali sveti teksti, II. Pravo, III. Politika, IV. Cerkvena zgodovina, V. Posvetna zgodovina, VI. Medicina, VII. Matematika, VIII. Filozofija, IX. Humanistika, X. Poezija, XI. Filologija, XII. Arhitektura, XIII. Ekonomija, XIV. Lovstvo, XV. Glasba, XVI. Romancini, XVII. Konjeništvo, XVIII. Slikarstvo in kiparstvo. Veliko izbranih zgodnjenovoveških izdaj, je nakupil deželni vladar Kranjske Wolfgang Engelbert Auersperg, že hiter pregled vsebine zbirke pa kaže, da je šlo za res ažurno in bogato zbirko, značilno za humanistično izobraženega plemiča.

Iz Ljubljane je bila knjižnica odpeljana, potem ko je bil dvorec poškodovan v ljubljanskem potresu, torej po letu 1895. Nekaj časa je bila hranjena na Zgornjem Avstrijskem, potem v Urugvaju, na koncu pa je bila večina knjig v letih 1982 in 1983 prodana na dražbah pri dražbeni hiši Sotheby's. Le nekaj jih je bolj ali manj po naključju ostalo v Sloveniji oziroma v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Koliko naslovov iz nekdanje ljubljanske knjižnice Turjačanov je danes del NUK-ove zbirke?
Do danes smo v NUK-ovi zbirki odkrili sedem knjig, ki vsebujejo lastniški vpis Wolfganga Engelberta Auersperga oziroma ljubljanske knjižnice Turjačanov. Med njimi je sedaj tudi šest Aldrovandijevih del. Pet jih je po vsej verjetnosti prišlo v predhodnico NUK-a, licejsko knjižnico, kot neposreden dar rodbine Auersperg nekje po letu 1801. To so: Pet knjig o ribah, Knjiga o vseh parkljastih štirinožcih, Tri knjige o živorodnih štirinožcih s prsti, Dve knjigi o kačah in zmajih ter Štiri knjige o preostalih brezkrvnih živalih. Navedene so v dodatku k prvemu katalogu knjižnice, ki ga je leta 1801 sestavil prvi licejski knjižničar Franz Wilde, vseh pet zvezkov pa je vpisanih kar pod naslovom najzgodnejše izdaje. Vseh šest knjig je sicer vezanih v fragmente istega srednjeveškega misala, s to razliko, da se je neznani nekdanji lastnik naše nove pridobitve Monstrorum historia lotil nekakšnega "retuširanja" iluminiranih inicialk, česar na ovojih preostalih petih knjig ni opaziti.

Kateri so osnovni podatki o tem konkretnem izvodu, ki so znani danes? Kje vse je bila enciklopedija skozi vsa ta leta, v kakšnem stanju je po približno 400 letih od nastanka in kako je zdaj shranjena v NUK-ovem zavetju?
Od ostalih petih Aldrovandijevih del, ki vsebujejo lastniške vpise Wolfganga Engelberta Auersperga, se Monstrorum historia razlikuje po dodatni lastniški oznaki, ki je nalepljena na notranji strani sprednje platnice. Gre za heraldični ekslibris z napisom Fuerstlich Auerspergische Fideicommisbibliothek zu Laybach iz 19. stoletja, ki vsebuje tudi klasifikacijsko oznako IV E 8 in s svinčnikom zapisano signaturo 2509. Nalepka iz 19. stoletja govori o tem, da je knjiga za razliko od preostalih petih Aldrovandijevih del ostala na svojem mestu do ljubljanskega potresa, potem pa tako kot večina Auerspergove zbirke opravila pot v Avstrijo, Urugvaj in London. Vemo tudi, da je bila v Londonu prodana na eni od dražb pri Sotheby's, ki sta bili v letih 1982 in 1983. Njen ponovni pojav na trgu je verjetno posledica tega, da jo je prodal kak dedič kupca z londonskih dražb iz osemdesetih let. Ne nazadnje je letos s tem, ko se je vnovič vrnila na svoje izvorno mesto, knjiga na simboličen način končala svoje dolgo popotovanje.

Knjiga je sicer izvrstno ohranjena. Natisnjena je na zelo kvalitetnem papirju, pa tudi oblikovno in tipografsko gre za zelo kvaliteten izdelek, ki ga krasi tudi skoraj 500 izvrstnih ilustracij - lesorezov, katerih avtor je bil znani bolonjski slikar in grafik Giovanni Battista Coriolano, ki je živel približno med letoma 1590 in 1649, ter je tudi sicer izdelal lesoreze za večino Aldrovandijevih del.
Enciklopedijo trenutno hranimo v ognjevarni omari skupaj z ostalimi petimi Aldrovandijevimi deli, zanjo pa smo po meri izdelali tudi zaščitno škatlo.

Avtor enciklopedije je po mnenju nekaterih oče naravoslovja, sicer pa je bil dejaven na več znanstvenih področjih ...
Ulisse Aldrovandi, pravnik, filozof, zdravnik in prvi profesor "naravne filozofije" na bolonjski univerzi, je bil eno velikih imen naravoslovja 16. stoletja. Leta 1568 je postal prvi predstojnik bolonjskega botaničnega vrta, ki velja za eno zgodnejših tovrstnih ustanov v Evropi. Dve veliki imeni naravoslovnih znanosti 18. stoletja, Carl Linne in grof de Buffon, sta ga imenovala za očeta naravoslovja. To, da se je kot zdravnik zanimal za botaniko in zoologijo, ni bilo sicer nič nenavadnega, saj se je mnogo tedanjih doktorjev medicine ukvarjalo tudi z uporabnostjo in zdravilnimi učinki rastlin, zoologijo ter živalsko in primerjalno anatomijo, pa tudi različnimi drugimi področji naravoslovne znanosti, na primer fiziko, kemijo, pa seveda tudi alkimijo. Aldrovandi pa je bil tudi prvi, ki je opisal poseben tip tumorja - nevrofibromatozo, znan pa je bil tudi po poskusu, s katerim je dnevno spremljal razvoj piščančjega zarodka.

Znano je, da je Aldrovandi osnoval lasrno naravoslovno zbirko, ki je vključevala tudi kabinet čudes. Kolikšen je bil obseg te zbirke?
Skozi življenje je Aldrovandi zbral prek 7.000 primerkov tako imenovanih čudes narave. Hranil jih je v svojem kabinetu, ki je bil po obsegu primerljiv tudi z največjimi in najpomembnejšimi tovrstnimi zbirkami oziroma kabineti čudes, ki so jih imeli različni vladarji, na primer cesar Rudolf II. in avstrijski nadvojvoda Ferdinand II. Tovrstni kabineti s svojimi sistematično oziroma enciklopedično urejenimi zbirkami najrazličnejših objektov in preparatov so predhodniki današnjih muzejskih zbirk, tudi naravoslovnih. Med letoma 1551 in 1554 je Aldrovandi organiziral eno zgodnejših botaničnih odprav, katere rezultat je bilo 4.760 posušenih preparatov na 4.117 polah v 16 zvezkih, ki jih danes hrani Univerza v Bologni.

Tudi na podlagi svoje obširne naravoslovne zbirke je Aldrovandi zasnoval sklop trinajstih monumentalnih enciklopedij, v katerih so popisane različne živali, rastline in minerali. Od teh jih je le pet izšlo za časa njegovega življenja, druge pa so uredili in po smrti izdali njegovi sodelavci. Med slednje sodi tudi Monstrorum historia.

Kakšen pa je pomen Aldrovandijevih enciklopedij v kontekstu zgodnjenovoveškega naravoslovja? In katera sorodna dela, ki so jih podpisali drugi avtorji, bi izpostavili kot pomembna za razvoj naravoslovne znanosti?
Med avtorji in deli, ki so pomembno vplivala na zgodnjenovoveško naravoslovje, s tem pa tudi Aldrovandijevo metodologijo in delo, je na primer Aristotel s svojo Historia animalium in delitvijo bivajočega na neživi svet ter živi svet, ki obsega rastline, živali in človeka. V Aldrovandijevem opusu se močno zrcali ravno ta delitev: na svet rastlin, živali in mineralov. Prav tako je v njegovih delih opazna Aristotelova delitev na živali s krvnim obtokom in brezkrvne živali.

Drugi pomembni in vplivni viri, po kateri se je zgledoval Aldrovandi - če jih naštejem le nekaj -, so bili Teofrastova Historia plantarum, Dioskoridova De materia medica in Plinijeva Historia naturalis, ki je pravzaprav predstavljala model za naravoslovne enciklopedije. Pri Historii naturalis gre za 32 knjig, ki obravnavajo matematiko, geografijo, etnografijo, antropologijo, fiziologijo, zoologijo, botaniko, agrikulturo, hortikulturo, farmakologijo, rudarstvo, mineralogijo, kiparstvo, slikarstvo in dragocene kamne. Pa tudi Fiziolog - didaktično besedilo iz obdobja zgodnjega krščanstva, ki vsebuje opise živali, rastlin, bajeslovnih bitij in kamnin ter njihovega moralno–alegoričnega pomena, in njegovi nasledniki, srednjeveški bestiariji, ne gre pa pozabiti na biblična besedila, Etimologije Izidorja Seviljskega, različna ljudska izročila in pričevanja, pa tudi in tedaj zelo popularne knjige emblemov.

Med sočasnimi vplivi s področja naravoslovja je pomemben še en velikan zgodnjenovoveške naravne filozofije, Aldrovandijev sodobnik Conrad Gessner iz Züricha, ki je v petdesetih letih 16. stoletja objavil monumentalno enciklopedijo z naslovom Historiae animalium. Njegovo delo je Aldrovandi zagotovo dobro poznal. Žal je Gessnerju pred smrtjo uspelo objaviti le zoološki del svoje enciklopedije, ki obsega pet knjig, v katerih obravnava štirinožne živorodne živali, nato štirinožne živali, ki ležejo jajca - dvoživke in plazilce, nadalje pa še ptice, ribe in vodne živali ter kače in škorpijone.

Seveda so na Aldrovandija vplivali tudi drugi predhodniki in sodobniki, kot na primer zdravnik Andrea Cesalpino, ki je v tem obdobju prenovil sistem klasifikacije rastlin.

O kakšnih raziskovalnih pristopih in metodah lahko govorimo? Očitno je, da avtorji teh zgodnjih naravoslovnih del vsega tega niso mogli tudi dejansko videti na lastne oči …
Kljub temu da se je naravoslovno raziskovanje v 16. stoletju še močno opiralo na starejše vire in avtoritete, pa je bil to tudi čas razmaha potovanj, raziskovanj in novih, tudi neposrednih odkritij, ki niso več temeljila samo na preteklih dognanjih. Aldrovandijevo delo, pa tudi podobna dela njegovih sodobnikov, tako predstavljajo nekakšno presečišče znanstvenih metod, ki se pretežno naslanjajo na starejše pisne vire in zgodnje empirije, ki se je kot metoda v znanstvenem raziskovanju oziroma naravoslovni znanosti v polnosti uveljavila šele v naslednjih stoletjih, ko je marsikatero preteklo izmišljijo in zmoto poslala na smetišče zgodovine.

Ne glede na nenavaden izbor pristopov, raziskovalnih področij in objektov je za ta čas sicer že značilen začetek skepticizma pri obravnavi starejših znanstvenih avtoritet in uvajanje novih metodoloških pristopov k raziskovanju, predvsem opazovanja in poskusa. Vendarle pa smo v tem času šele na poti k naravoslovju, kot ga poznamo danes, v naravoslovnih enciklopedijah tega obdobja pa so z vso znanstveno resnostjo predstavljena tudi na primer različna bajeslovna ljudstva in mitološka bitja, ki so vedno živela tam nekje daleč stran, tako v prostorskem kot tudi v časovnem smislu. Tako je bilo na primer za zmaje "znano", da jih je možno najti v Afriki in na Daljnem vzhodu. Vse to se sicer ne sliši prav zelo znanstveno in naravoslovno, vendar je treba vedeti, da govorimo o znanosti v okviru 16. stoletja, z vsemi njenimi značilnostmi in razvojnimi posebnostmi, ki se nam z današnjega gledišča zdijo precej nenavadne.

Katerih področij se je Aldrovandi lotil v svojih enciklopedijah?
Aldrovandijev celotni opus predstavlja pomemben spomenik evropske znanstvene dediščine. 13 enciklopedij obsega ornitologijo v treh knjigah, nato ihtiologijo, herpetologijo, dendrologijo, malakologijo, mamalogijo, entomologijo, mineralogijo, pa tudi farmacijo. Plazilcem se sicer v enciklopediji z naslovom O kačah in zmajih - povsem resno - pridružijo tudi zmaji, v Aldrovandijevi zbirki pošasti (lat. monstra) pa najdemo zares pestro mešanico bitij iz imaginarnega in bajeslovnega ter resničnega sveta.

Kaj pa pomeni Aldrovandijeva enciklopedija Monstrorum historia v kontekstu razvoja naravoslovne znanosti?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Njegov celotni opus, s tem pa tudi ta enciklopedija, je bil pomemben za razvoj različnih področij naravoslovne znanosti oziroma "naravne filozofije", kot so jo tedaj imenovali - predvsem zoologije, botanike in medicine. Naj omenim le nekaj pomembnih ved, na katere je vplivalo njegovo delo. Vplivalo je na razvoj taksonomije oziroma sistematike na področju biologije, na razvoj teratologije - se pravi vede o nenormalnem razvoju in deformacijah zarodka ter raznih okvarah in nepravilnostih, embriologije, pa tudi patologije.

Osnovni namen Aldrovandijeve Monstrorum historia je bil ustvariti čim popolnejšo, enciklopedično zbirko podatkov o različnih nenaravnih ter nenavadnih bitjih in pojavih, pri čemer so mu bili podatki, ki jih je pridobil iz zgodovinskih virov - pri čemer mislim predvsem na antične, srednjeveške in zgodnjenovoveške vire s področja naravoslovja in mitologije, književnost ter pričevanja in ljudska izročila - prav tako pomembni kot podatki, ki jih je pridobival z neposrednim opazovanjem. Takšen znanstvenoraziskovalni pristop je bil, kot že rečeno, značilen za naravoslovje zgodnjega novega veka.

Naj omenim še to, da je bila Monstrorum historia natisnjena šele leta 1642, torej skoraj 40 let po avtorjevi smrti. Uredil jo je bolonjski botanik in zdravnik Bartolomeo Ambrosini, stroške za izdajo pa je prispeval Marco Antonio Bernia.

Z današnjega vidika se zdi morda zanimivo, kako različna - ena resnična, druga ne - bitja so zajeta v enciklopediji. Je v delu vendarle zaznati kakšno ločnico med njimi?
To, ali so bitja, ki jih sistematično razvršča in opisuje Aldrovandi, zares obstajala in ali jih je avtor tudi sam videl in preučil, je bilo drugotnega pomena, in tako se v enciklopediji drug ob drugem znajdejo mitološke pošasti, bajeslovna ljudstva ter človeške, živalske, rastlinske in druge deformacije ter posebnosti, pa tudi pripadniki dejanskih živalskih in rastlinskih razredov, redov, rodov in vrst ter ljudstev oziroma ras. V strokovni literaturi je zaslediti zanimiv opis narave tega dela, ki pravi, da gre za nekakšno znanstveno evolucijo bestiarija, pri čemer imaginarna in bajeslovna bitja izstopijo iz svoje vloge v moralni oziroma verski simboliki ter postanejo predmet znanstvenega preučevanja.

Je pa v Aldrovandijevem razmisleku o vzrokih za nastanek teh bitij poleg božanskih in drugih nadnaravnih že opaziti tudi upoštevanje naravnih dejavnikov. Vzroke za nastanek tovrstnih bitij namreč Aldrovandi pripisuje trem skupinam. Ena skupina so nadnaravni - to je, kadar najvišji bog oziroma božanstvo nekoga, ki je storil zločin iz maščevanja, popači. Sledijo sub- oziroma podnaravni - to je, kadar se slabi oziroma hudobni duh poigra s človeškimi čuti in zaznavami. Tukaj pa so še naravni - to je, kadar se nekateri naravni postopki pri nastanku in oblikovanju pokvarijo, torej ko gre pri razvoju "nekaj narobe".

Morda je tudi zaradi slednjega Aldrovandi veliko pozornosti namenil različnim tipom - danes bi rekli genskih - človeških in živalskih deformacij in okvar, s poudarkom na siamskih dvojčkih.

Kakšno klasifikacijo je Aldrovandi namenil tej pisani druščini, ki jo je uvrstil v enciklopedijo?
Siamske dvojčke na primer razvršča glede na način zraščenosti trupa, glave in oziroma ali okončin. Sledijo jim različni primeri bitij z zakrnelimi ali podvojenimi telesnimi deli, tem pa po številnosti sledijo primeri antropomorfnih in živalskih hibridov, kot so himere, harpije, sfinge, satiri, volkodlaki in morske deklice. Med nenavadnimi rastlinami najdemo deformirane oblike cvetja, stebel, listja in plodov. Med nebesnimi posebnostmi so poleg kometov in severnega sija naštete in opisane še različne oblike nebesnih prividov oziroma vizij. Na začetku knjige so v poglavju o različnih vrstah oziroma rasah človeka tudi opisi nekaterih "nenavadnih" azijskih, evropskih in ameriških ljudstev, vključno z bajeslovnimi, med katerimi najdemo na primer velikane in kiklope. Obsežen je tudi opis posameznih faz razvoja človeka od spočetja do rojstva, vključno s pravilnimi in nepravilnimi položaji plodu pri porodu, ki sicer sodi v poglavje o reprodukciji človeka. V dodatku najdemo še opise nekaterih eksotičnih živali, na primer žirafe in bengalskega tigra.

V enciklopediji je nekaj prostora namenjenega tudi Karantaniji. Kako se je ta znašla v dotičnem Aldrovandijevem delu?
Drži. Karantanija je v enciklopediji prisotna z opisom ustoličevanja karantanskih vojvod, zapis o Karantancih pa v enciklopediji sledi opisu nekaterih bavarskih navad. Pojasnila razloga za vključitev tega opisa v enciklopedijo žal ne najdemo. Treba je razumeti, je bil tedanji način znanstvenega pisanja drugačen kot danes, tako v smislu navajanja virov kot tudi v smislu utemeljevanja metodologije.

Opis obreda ustoličenja karantanskega vojvode sicer najdemo v uvodnem delu enciklopedije, v katerem se avtor ukvarja z različnimi značilnostmi človeka. Ukvarja se recimo z izvorom imena človek, torej z etimologijo, sopomenkami in podobno, pa tudi z načinom človekovega razmnoževanja, komuniciranja, oglašanja, njegovo fiziognomijo ter njegovimi vrlinami, slabostmi in drugimi značilnostmi. Temu se pridružuje tudi poglavje o različnih človekovih navadah, v okviru katerega so popisani razni bolj kot ne nenavadni običaji različnih ljudstev.

Možnih je več teorij, zakaj so Karantanci pravzaprav pristali v tej enciklopediji. Povsem mogoče je, da je Aldrovandi pač imel nek vir oziroma informacijo o tem, zdela se mu je zanimiva in jo je preprosto vključil v omenjeno poglavje. Kljub temu da avtor opisuje tudi navade geografsko bolj oddaljenih ljudstev - na primer "ljudožercev" in Indijancev - ali pa baltskih ljudstev, ki so se dolgo upirala pokristjanjevanju in so imela nekatere značilne poganske navade, je možna razlaga tudi preprostejša: nekdanja Karantanija ni bila tako zelo oddaljena od Bologne, kjer je živel Aldrovandi, viri - ali pričevanja -, na katerih je temeljil ta opis pa so mu bili tudi zato verjetno relativno dostopni.