Kaj so v času tretjega rajha brali Nemci? V iskanju odgovora na to vprašanje je pisatelj Christian Adam preučil seznam 350 najbolj prodajanih knjig v 12 letih nacitične oblasti - in pri tem naletel na nekaj presenetljivih statistik. Poleg predvidljivih uspešnic, denimo Hitlerjevega Mein Kampf in Der Mythus des zwanzigsten Jahrhunderts (Mit dvajsetega stoletja) enega glavnih nacističnih ideologov Alfreda Rosenberga, so se odlično prodajali tudi "sluzavi regionalni romani, znanstvena fantastika, detektivke, ljubezenske zgodbe in zbirke šal".

Več cenzorjev - popustljivejša merila?
Vzrok za tako široko paleto dosegljivega čtiva je verjetno to, da so različni cenzorski uradi med seboj tekmovali, kdo bo imel zadnjo besedo pri tem, kaj bo šlo v tisk in kaj ne. Ironično to ni za seboj potegnilo strožjega nadzora, pač pa je bilo za objavo odobrenih nekaj del, ki se zdijo danes prav presenetljiva. Morda najbolj nazoren primer te prakse je knjiga Hansa Suréna, Mensch und Sonne (Človek in sonce), zbirka golih fotografij, v kateri najdemo tudi liričen slavospev moškemu udu, navodila za jogi podobne vaje in celo golo smučanje.

V tem bi se najbrž dalo videti prvo slutnjo poznejše seksualne revolucije in FKK (Freikörperkultur) nudističnega gibanja v šestdesetih - če vse skupaj ne bi bilo tako v nebo vpijoče rasistično.

Prikaz idealnega arijskega telesa
Pa ne mislite, da je bila knjiga Mensch und Sonne nekakšna anomalija, ki je po nesreči zdrsnila skozi luknjo v sistemu. SS-ovski časopis Das Schwarze Korps jo je močno oglaševal in ji posvetil celo stran v predbožični številki, češ da se zavzemajo za "močno in radostno afirmacijo zavedanja lastnega telesa, ki je potrebno za gradnjo močne in samozavestne rase". Golota je veljala za eno izmed sredstev za spodbujanje "zdravja rase". Če je to obenem podžigalo še voajeristična nagnjenja bralcev, nič hudega.

Glede na to, da že prva fotografija v knjigi, Pozdrav soncu, prikazuje gola moška, ki drug drugega držita za noge, se seveda samo od sebe postavlja vprašanje, kako je bilo kaj takega v režimu, ki je preganjal istospolno usmerjene, lahko dovoljeno. "Na vse skupaj je treba gledati v širšem kontekstu," komentira Adam. "Homoerotika je v podtonu številnih moških organizacij in androcentričnih režimov, kakršen je bil tudi nacizem. Takrat na to niso gledali kot na nekaj homoseksualnega. To plast pomena so preprosto potlačili, ker ni ustrezala njihovi samopodobi."

Na nudiste je režim sprva gledal sumničavo, čeprav ne zaradi njihovega čaščenja "svobodnega" telesa, ampak bolj zato, ker njihovo početje ni bilo institucionalizirano. Ozračje v tistih časih ni bilo pretirano čistunsko ali naperjeno proti užitku (čeprav so v zvezi s promiskuiteto seveda vedno delali določene zaključke o rasi ...) Ker se nudistično gibanje ni pretirano upiralo sodelovanju z režimom, so že leta 1942 dobili uradno dovoljenje za golo kopanje (pod pogojem, da ni bilo na očeh preostalih ljudi).

Monogamija? Samo za malomeščansko rajo ...
Ljudje si danes, če kdo omeni nemško literaturo med letoma 1933 in 1945, najbrž predstavljamo predvsem propagando in pamfletistične krilatice o krvi, zemlji in rasi. Toda v resnici Mensch und Sonne sploh ni bil osamljen primer med knjigami, ki so jih prodali v več kot 100 tisoč izvodih. Knjiga, ki ni bila samo priljubljena, ampak je, kot že rečeno, uživala tudi podporo sistema, izhaja iz predpostavke, da "ljubezensko življenje ne more biti vezano zgolj na zakon", češ da "največje zgodovinske osebnosti malomeščanskih in verskih vrednot nikoli niso upoštevale tako kot množice". Avtor tako ugotavlja, da je "svobodna ljubezen sprejemljiva tako, kot je bila pri naših germanskih prednikih."

Christian Adam ugotavlja, da je bila, kar se spolnosti tiče, družba v času nacizma precej manj restriktivna kot v času povojne administracije Konrada Adenauerja. Medtem ko so bili moški na fronti, so namreč ženske, ki so bile prisiljene na svoja ramena prevzeti tradicionalno moške vloge, pridobile ogromno samozavesti. V povojnem času pa je bilo prevladujoče ozračje veliko bolj konzervativno, ker so ljudje grozote nacizma povezovali s pomanjkanjem moralnega samonadzora.

Številne Surénove fotografije v Mensch und Sonne, ki prikazujejo močne ženske med metom kopja ali kakim drugim športnim udejstvovanjem, močno spominjajo na veliko poznejšo estetiko Helmuta Newtona. A kljub temu njegova knjiga ni ena tistih, ki so po vojni doživele rehabilitacijo - Surén v njej nenehno citira Rosenberga, Goebbelsa in Hitlerja, o telesu pa piše predvsem kot o sredstvu za razplod arijske rase. Pred olimpijskimi igrami leta 1936 je bil tudi povišan v "posebnega agenta za telesno vzgojo kmetov".

Mimogrede, v knjigi je ob ocvetličenem hvalospevu "od sonca porjavelem udu" in "mošnji, ki utripa od krvi in majhnih mod jajčaste oblike", objavil štiri svoje akte, na katerih je močno naoljen, podobno, kot se danes mazilijo bodybuilderji.