Ana Jud se je v pravkar izšli knjigi, Dosje Rokomavhi, lotila slovenskih trgovcev z informacijami (Marko Jaklič je za Francijem Zavrlom v njej največkrat največkrat omenjena oseba), tokrat pa nam je bila z nekaj podatki pripravljena postreči sama. Ker se Judova ukvarja predvsem z aktualno tematiko, so se tudi vprašanja vrtela okrog lobiranja v politiki, "afere Rupar" - in seveda ni šlo tudi brez Bojana Požarja.

Kako to, da o Ani Jud zadnje tedne lahko vsak dan preberemo kaj novega, na njeno pisanje samo pa je bilo dosti manj reakcij? "Ko ljudje hočejo skriti resnico ali pa se z njo niso sposobni soočiti, bodo našli vsakršen izgovor, s katerim bi diskvalificirali knjigo (in mene). Zato o vsebini nihče ne govori. Žalostno, ampak tako pač je. Res pa je, da z vsem, ne glede na to, kaj kje napišejo, knjigi delajo odlično reklamo in večajo prodajo. Skratka, hočejo mi škodovati, toda v resnici mi koristijo."

Zelena je barva nevoščljivosti
Ana Jud je naslovnico nove knjige - pri izdaji katere ima slovenska založba Učila International "le" vlogo distributerja, izdala pa jo je založba Lector nekje v pacifiškem oceanu - okrasila s slastno zelenim jabolkom (Eva, ki je okusila spoznanje?), na katerem se pasejo muhe. "Jabolko predstavlja slovensko 'družbo' (v katero sama itak več ne verjamem). Zelene barve pa je zato, ker je zelena barva barva nevoščljivosti. Saj to je značilnost slovenskega naroda: zavist."

Tajna agentka Jud
Obiskovalce spletne klepetalnice je najbolj "zbodla" Anina objava ob izdaji knjige, češ da je del informacij dobila kot tajna obveščevalka policije. Kaj ni objavljanje teh ugotovitev protizakonito? Avtorica zavrača trditve, da je bila zavezana k tajnosti.

Do resnice na sodišču
Ne otepa se tožb in se svojega prav ne boji dokazati na sodišču, je pa res, da namerava tudi sama tožiti dva izmed najprominentnejših (in najbolj branih) slovenskih blogerjev, Marka Crnkoviča in Guštija, ki se je v svojem zapisu spominjal dni, ko je bila Ana mlada novinarka, sam pa član Big Foot Mame. "Ne moti me, če drugi pišejo o meni, moti me, ker me ne pokličejo in ne vprašajo nič, ampak kar nekaj naflancarijo (...) Novinarjem nikdar ne odrečem izjave ali intervjuja, ker vem, kako je biti novinar, vendar želim, da so do mene korektni, saj sem v tem primeru tudi sama korektna do njih," svoje ogorčenje razlaga Judova.

Noče biti žrtev
Vse, ki ob branju "Rokomavhov" zgroženi vijejo roke nad korupcijo v slovenskem gospodarstvu, kakršna vstaja iz strani knjige, avtorica razume: "Nobene nuje ni, da bi mi verjeli, ampak prej ali slej mi boste morali. So pa grozne stvari, se strinjam. In ne, ne pišem zaradi osebne zamere in zaradi maščevanja, res pa je, da tiste, ki se name spravljajo nizkotno, na osebnem nivoju, primem zelo ostro. Saj, kaj pa naj drugega? Naj pustim, da drugi mlatijo po meni, jaz pa v kotu jokam? To nima smisla."

Več o pisateljičinem (ne)odobravanju predsednika Drnovška, o starih sporih z Bojanom Požarjem ter o skrivnostnem moškem, ki se pojavi v njeni knjigi, preberite v celem klepetu.

Ne pusti se utišati
Ana Jud sicer nima sicer "zaresne" službe in si je niti ne želi, saj hoče pisati, ko se ji zljubi - in ljubi se ji očitno še vedno. V pripravi je namreč že celo tretja knjiga, v kateri bodo njeni zvesti bralci goste najverjetneje spoznali. "Kakšni akterji se bodo zagotovo ponovili, saj je v Sloveniji vse tako prepleteno, da kar naprej trčiš ob iste ljudi. Ne bi rekla, da imam koga sicer posebej na piki. Beležim vsakodnevno dogajanje in razkrivam stvari, ki sicer v medijih nikdar ne bi našle poti do objave." Počaščena je celo, da si je takoj po izidu knjige nekdo vzel dovolj časa, da jo je skeniral in "piratsko kopijo" objavil na spletu.