O tem, da ne bomo pretiravali, če Rizling polko opišemo kot “mali roman, ki je zmogel”, priča podatek, da je imela knjiga lani ob izidu naklado pičlih 450 izvodov. Ko je predsednica žirije na Rožniku razglasila, kdo bo letos prižgal kres, je bil še najbolj osupel videti sam nagrajenec - pisatelj, pesnik in učitelj slovenščine na dvojezični srednji šoli v Lendavi. Nagrajeni roman je njegov samostojni prvenec. No, mesec dni pozneje je prvi šok mimo; v pogovoru s Kardošem seveda nismo mogli mimo tega, da nas je kresnik že drugo leto zapored popeljal na drugi breg Mure.

Ko se je letos izkazalo, da so kar štirje od petih avtorjev, nominiranih za kresnika, povezani s Prekmurjem, je marsikdo zopet obudil tezo o “pomurskem romanu”. Tudi če se strinjamo, da je morda nesmiselno, med seboj zelo različne avtorske poetike tlačiti v skupen kalup, je razmah romanopisja, povezan z “vašo” pokrajino, nesporno dejstvo. Kako si to razlagate?
Ponavljam se, pa vendar: vse skupaj je res najlažje pripisati naključjem, a teh naključij je toliko, da človek pomisli tudi na kaj drugega. Prekmurci so bili z reko Muro tisoč let ločeni od preostalih Slovencev, pokrajina je bila pod ogrskim političnim in kulturnim vplivom, to pa je pustilo dovolj globoke sledi, da je Slovenija ob osamosvojitvi tukaj dokončno prepoznala prostor drugačnosti, ki ga kot moderna mlada država potrebuje že znotraj svojih okvirov. Po drugi strani pa so te okoliščine morale vplivati tudi na tukajšnjega človeka, na njegove sentimente in dojemanje sveta. Pri naših očetih – pravzaprav dedih – smo morda včasih zaslutili podobno nostalgijo po nekdanji madžarski kulturi, npr. glasbi, kot jo lahko naši sinovi opažajo pri nas, ki včasih tožimo za dobrimi starimi časi jugoslovanskega filma, glasbe ali česar koli že. Prav fascinacija nad tem nostalgičnim hrepenenjem naših dedov po nečem, česar več ni (in je zato toliko bolj skrivnostno), je zato morda tisto, kar bi lahko bilo skupno vsem nam, ki smo odraščali v tem koncu, in zdaj poganja tudi naše hrepenenje. To najbrž potem človek nosi s sabo, pred tem lahko beži, najbrž pa se ne da ubežati.

Ste se z Rizling polko zavestno skušali odmakniti od Kranjčevega Prekmurja “dobrih ljudi” ter od pokrajinske mistike in mita ciganov, ki prežema dela Ferija Lainščka?
Mislim, da so moja leta uporništva že minila, zato tukaj kakega zavestnega odmika ni. Sem v letih, ko je človeku bolj ali manj jasno, da se pred določenimi stvarmi ne da ubežati. Pa tudi neumno bi bilo kar tako zavreči celotno tradicijo, torej izkušnje rodov. A vsa ta tradicija je v Rizling polki v glavnem samo kulisa, ozadje, na katerem se izrisujejo zgodbe ljudi iz nevrotično modernega sveta. Po njej hrepenijo predvsem prišleki, ki v nasprotju z domačini, ki to tradicijo morajo živeti, ne vidijo njenih senčnih plati. Tudi sam sem domačin, zato zame ta tradicija ni samo vir fascinacije, ampak je tudi breme.

Na samem začetku romana bralca pričaka duhovito svarilo, da je v knjigi “izmišljeno skoraj vse”. Je to letelo na vaše someščane, ki bi roman utegnili brati “preveč natančno”, ali pa ste namigovali na odmevne pregone literarnih del, v katerih so ljudje menda našli sebe in se počutili “oskrunjene”?
Mislim, da oboje. In še kaj tretjega. Res je smešno, da fiktivne zgodbe opremljamo z napisi, da gre za fikcijo. A narava jezika, ki je po eni strani tako vsemogočen sistem, je taka, da se v njegove dvoumne praznine lahko naseli kar koli in kdor koli.

Zgodba Rizling polke se vzpostavlja okrog dveh osrednjih junakov, ki na prvi pogled nimata čisto nič skupnega: prvi je klen, pošten, čeprav včasih robat vinogradnik Cveto, ki si želi samo svojo “štalco in kravco”, drugi pa patološki paranoik David, obseden z zasledovalci, ki jih vidi samo on. Se v nadaljnjem grotesknem zapletu, ki Cveta potisne v vohunjenje za “mestnim čudakom”, skriva sporočilo, da naše predstave o “normalnem” in “patološkem” stojijo na precej trhlih nogah in da se lahko vsak kaj hitro znajde na drugi strani ločnice?
David je subjekt modernega sveta, Cveto tradicije. Davidova subjektivnost je Cvetova usoda. David je klinično potrjeni paranoik, Cveto pa kali paranoje nosi v sebi, le da tega ne ve, ker misli, da je kleni kmečki človek zavarovan pred boleznimi modernega sveta. Tudi Cveto lahko davek ob srečanju z velikim svetom plača le z norostjo (ali popolno samozaslepljenostjo, kar je malodane isto). Meje norosti so se vedno premikale, problem nastane, če si začnemo domišljati, da si jih lahko postavljamo sami.

Nekje sem zasledila vašo izjavo, da ste se med nastajanjem romana poigravali z dvema zgodbama, in ker se niste mogli odločiti, katero bi uporabili, ste na koncu prepletli kar obe. Vseeno se zdi, da je Rizling polka, ki se začne z grotesknim pregonom cele vasi enega od junakov, nato pa počasi razloži splet okoliščin, ki so vzrok za to, sestavljena zelo premišljeno. Ste zgodbo z vsemi tehničnimi “prijemi” vred (zamolki, preskakovanje v času ter med prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem) domislili vnaprej ali pa ste začeli pisati in pustili, da se je zapletla in razpletla “sama”?
Uredniku sem pol leta pred oddajo besedila poslal koncept, v katerem so bili zapisani obrisi obeh zgodb, deloma njun preplet. To je bilo nujno tudi zame, kajti ta koncept je bil potem okvir, ki ga nisem smel prekoračiti, nekakšna samoomejitev, ki je preprečevala, da nisem bezljal na vse konce in kraje. Nimam ravno veliko izkušenj s pisanjem, mi je pa jasno, da najboljše funkcioniram takrat, kadar sem pod časovnim pritiskom. Grozno je le to, da vnaprej nikoli zagotovo ne veš, ali ne boš v ključnih trenutkih “zmrznil”. Približno polovico teksta sem napisal v zadnjem mesecu pred oddajo, večji del ključnih idej, predvsem “tehničnih”, se je porodil takrat, tudi ideja o preobratu, ki je po mojem mnenju pika na i tega romana.

Urban Zorko v recenziji vašega romana omenja “montažno logiko, ki v tarantinovski maniri poživlja zgodbo”. Resnično je v Rizling polki veliko “vizualnega”, še posebej vrhunec z gonjo okrog vaške cerkve in končno razkritje (ki ga tu seveda ne bomo izdali) se zdita kot ustvarjena za ekranizacijo. Si Rizling polko predstavljate kot film? Bi vas pisanje scenarija zanimalo?
Več ljudi je izreklo podobno mnenje, kot je vaše, zato sem pomislil tudi na to. Vendar samo pomislil.

Kresnikova žirija je v svoji utemeljitvi izbora zmagovalca zapisala, da je vaš roman “sproščujoče zabaven in hkrati odprt za bolj obvezujoče branje”. Kako pomembna je za vas (na videz) preprosta umetnost “napete zgodbe”, ki bralca potegne vase in ga do samega konca vleče za nos? Drugače vprašano: z Rizling polko vam bo očitno uspelo oboje, toda če bi morali izbirati, bi raje videli kritiško priznanje ali visoko naklado svojih knjig?
Idealno je seveda, če se preplete oboje. A ker najbrž nisem med tistimi redkimi izbranci, ki bodo svetu oznanjali velike resnice, se komunikativnosti nikakor nočem odpovedati. Seveda pa namen fabule nikoli ni zgolj fabula sama, fabula je past, slepilo, v katero se mora ujeti bralec, da ga potem slepega lahko v idealnem primeru odpelješ v polje dvoumnosti in spraševanj. Moja pedagoška izkušnja mi prav tako pravi, da bo bralske kondicije v svetu, kjer črko/besedo vse bolj izpodriva ikona/podoba, vedno manj. To seveda ne pomeni, da sem proti elitističnemu hermetizmu na tem področju, ta je nujen, pravim samo, da sebe ne vidim med izbranci.

Obvezno vprašanje za konec: morda na tihem že premlevate ali pa celo pišete kako novo zgodbo? Koliko časa po končanju romana potrebujete za “regeneracijo”, oddih? Ali zaradi takega uspeha prvega (samostojnega) romana čutite večji pritisk glede nadaljnjega ustvarjanja, morda višja pričakovanja okolice?
Zamisel, ki jo trenutno premlevam, je že stara, če bo šlo vse po sreči, bo do konca napisana prihodnje leto, morda takrat tudi izide. Kakšne bodo posledice vsega tega, kar se je srečno zgrnilo name, pa bom vedel šele takrat, ko mi bo časovno gorelo pod nogami. Strahu pred blokado se najbrž nikoli ne bom mogel znebiti. Pričakovanja okolice gor ali dol.

Ana Jurc