Organizacija Unesco je 21. marec razglasila za svetovni dan poezije. Generalni direktor Unesca Koičiro Matsura je v letošnji poslanici zapisal, da poezija pripomore k ustvarjalni raznolikosti in postavlja vedno nova vprašanja. Poezija je, po Matsurovih besedah, zavezana vprašanjem različnih usod, stvari, načinov zaznavanja in "inteligenci sveta".
Takšne in podobne besede spremljajo poezijo ob njenem svetovnem dnevu, ob manj prazničnih dneh pa se tisti, ki se z literaturo ukvarjajo profesionalno, pogosto sprašujejo, kdo poezijo sploh še bere.

Nepismenost za jezik poezije - bolezen potrošniške kulture?
Mnenja glede takšnega formalnega praznika, ki naj pripomore k resničnemu, pravemu dojemanju pesniške besede, so deljena. Nekateri slovenski pesniki in slovenske pesnice pozdravljajo svetovni dan poezije, drugi so do praznovanja izrazito zadržani. Boris A. Novak, ki je sodeloval v skupini, ki je na pariškem sedežu Unesca pripravila predlog za svetovni dan poezije (prvič ga je svet zaznamoval leta 1999), na primer, sodi med prve. Prepričan je, da je največja nevarnost, ki grozi poeziji, dejstvo, da "zaradi vrtoglavega tempa sodobnega življenja, potrošniške miselnosti, neustreznega izobraževalnega sistema in diktature elektronskih medijev narašča nepismenost za pisavo poezije, gluhota za njen zven, slepota za pesniški način videnja sveta".

Klavrne naklade pesniških zbirk
V Sloveniji se po podatkih statističnega urada poezija glede na število izdanih knjig uvršča na tretje mesto, za romane in kratkoprozna dela, za njo so drame in "ostalo". Naklada pesniških zbirk je običajno med 300 in 500 izvodi in še ta, se vedno znova pritožujejo založniki, ne poide, knjigarne pa zbirke vračajo založbam.

Nekoliko drugačna zgodba je sicer s Tonetom Pavčkom, Nežo Maurer in nekaterimi drugimi, ki so z vsako novo zbirko zaradi razumljivega sporočila navdušeno sprejeti pri bralcih. Pesniške knjige, kot sta zadnja Pavčkova Samo tu lahko živim ali pa Na tvojo kožo pišem svoje verze, ki jo je napisala Maurerjeva, pričajo o poeziji kot tisti literarni vrsti, ki lahko nagovori slehernika. (S tem se ne strinja prva dama slovenske poezije Svetlana Makarovič: vedno znova namreč poudarja, da so njeni verzi namenjeni le redkim izbrancem).

Slovenci se radi opišemo kot "narod pesnikov"
Ko se na okroglih mizah na temo usode poezije pojavijo vprašanja, kdo jo sploh bere in kakšne so smernice, ali je branje poezije v vzponu ali padcu in kako je s tem v tujini, se večkrat poraja teorija, da ima vsaka država enako število pesnikov, ne glede na število prebivalcev.

Da bo umetnost rešila svet, nihče več ne verjame, mnenja, kako jo popularizirati, so deljena, toda vsi njeni privrženci, pisci in bralci, se verjetno lahko podpišejo pod misel, ki jo je ob neki priložnosti izreklo eno osrednjih imen sodobne slovenske poezije - Tomaž Šalamun: "Poezija je izguba časa, denarja in statusa. Toda vse te izgube so malenkost v primerjavi z radostjo, da ti je bilo dano biti del čudeža pri nadaljevanju in ohranjanju sveta živega jezika in poezije."