Prva znanstvenokritična izdaja Škofjeloškega pasijona ponuja nov vpogled na nastajanje najstarejšega ohranjenega slovenskega dramskega besedila. Foto: Celjska Mohorjeva družba
Prva znanstvenokritična izdaja Škofjeloškega pasijona ponuja nov vpogled na nastajanje najstarejšega ohranjenega slovenskega dramskega besedila. Foto: Celjska Mohorjeva družba
Škofjeloški pasijon
Besedilo pasijona med drugim dopolnjujejo povabila k ljubljanski in škofjeloški procesiji. Foto: http://pasijon.skofjaloka.si

Škofjeloški pasijon patra Romualda velja za najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo in je do zdaj doživel že tri izdaje. Nova izdaja, pri kateri sta sodelovali tudi Fundacija Bruna Breschija in občina Škofja Loka, pa je prva, ki prinaša celovito znanstveno obravnavo besedila. Ta je obsegala raziskovanje geneze besedila, pri čemer je bila posebna pozornost posvečena mestom, kjer se kaže, da je Romuald prepisoval iz starejših predlog, ki so evidentno obstajale, ohranile pa se niso. Ta mesta nam tudi potrjujejo, da je besedilna tradicija pasijonskih procesij obstajala, vendar se je ohranil le primer, ki ga danes poznamo kot Škofjeloški pasijon.

Čimzvestejša podoba izvirnika
Znanstvenokritična izdaja Škofjeloškega pasijona vsebuje tako imenovani diplomatični prepis, katerega namen je podati čimzvestejšo podobo izvirnika. Novost izdaje je tudi tako imenovani kritični prepis, za katerega eden izmed avtorjev, Jože Faganel, pravi, da je "rezultat raziskovanj med zapisom in možnim zapisom v modernih črkah". Besedilo pasijona dopolnjujeta dve spremni študiji in več fotografij ter povzetki v tujih jezikih. Ob rokopisu je tokrat prvič objavljen tudi snopič dokumentov z naslovom Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. Ti listi niso del pasijona, vanj so bili naključno vloženi, med njimi pa prevladujejo povabilna pisma k ljubljanski in škofjeloški procesiji.

Zadnja obravnava tega bisera baročne književnosti, ki je potekala od leta 2004, je obsegala tudi podrobno preučitev po kodikološki in paleografski plati, kar pomeni, da so pod drobnogled vzeli tudi materialno podlago besedila oziroma način vezave ter način zapisovanja besedila. Knjigo je uredil dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, pri projektu pa so sodelovali še dr. Primož Simoniti, Monika Deželak Trojar, Jožica Škofic in Matije Šekli, spremno besedo pa je napisal dr. Kajetan Gantar.

P. B.