Leta 1969 so na ta dan The Rolling Stones nastopili na brezplačnem koncertu na dirkališču Altamont Speedway vzhodno od San Francisca. Vse lepo in prav, a vse skupaj se je kmalu izrodilo v katastrofo: samo nemočno so lahko opazovali izbruh nasilja, ki se je končalo s smrtjo fanta, ki ga je zabodel član motoristične tolpe Hells Angels.

Dogodke tistega dneva sta leto pozneje v dokumentarcu Gimme Shelter svetu pokazala brata Maysels, ki se v zgodovino zapisal kot "prvi snuff film rokenrola" - Altamont pa je še danes sinonim za kaos, za to, kako ne organizirati koncerta.

O Altamontu je bilo prelitega že veliko črnila: eni komentatorji krivijo Stonese, češ da bi se morali na nemir odzvati drugače, drugi pa Hell's Angelse, ker ... no, ker pretepanje oboževalcev nikoli ni dobra ideja. Sami Stonesi so bili o incidentu vedno redkobesedni, zato je nova avtobiografija njihovega nekdanjega koordinatorja turnej Sama Cutlerja najbrž še najbližje njihovi plati zgodbe.

Je oblastem koristila javna podoba "nasilnih" obiskovalcev koncertov?
Cutlerja lahko v Gimme Shelter vidimo kot brkatega odrskega delavca, ki tristotisočglavo množico precej hladnokrvno prosi, naj nehajo plezati na smešno majhni oder in njegovo ogrodje. V svoji knjigi, You Can't Always Get What You Want, Cutler krivdo vali na "zločinsko strahopetnost" oblasti. Policija je hotela, da bi na koncertu izbruhnilo nasilje, saj bi jim to ponudilo vzvod za ostrejši boj proti "politično radikalnim elementom" rokenrol scene, trdi zdaj v Avstraliji živeči Cutler. "Tam so bili zvezni agentje in mnogo drugih "težkokategornih" organov zakona, a zavestno med samim koncertom niso storili ničesar."

Nasilneži niso najboljši varnostniki ...
Policisti, ki so dežurali na progi za speedway, so se ukvarjali predvsem z vleko napačno parkiranih avtomobilov - in tako je na ramena Hells Angelsov padla naloga ohranjati vsaj videz miru in reda na slabo organizirani prireditvi. Do danes je že večkrat "na dan prišel" seveda uradno nikoli potrjen podatek, da so oblasti zloglasnim motoristom za njihove usluge plačale petsto dolarjev v pivu.

Nastop Rolling Stonesov so, podobno kot pred njimi Jefferson Airplane, ves čas prekinjali nemiri med občinstvom. Hells Angels seveda niso čutili pretirane naklonjenosti do "otrok cvetja" pod odrom, obenem pa so se zaradi silne množice bali tudi za njihove dragocene motorje. Zato tudi niso bili preveč potrpežljivi: ko je 18-letni Meredith Hunter med pesmijo Under My Thumb (v samoobrambi?) na dan privlekel pištolo, je član Angelsov Alan Passaro skočil nanj in ga - pred kamero bratov Maysels - večkrat zabodel. Hunterja so odnesli in ga kmalu razglasili za mrtvega, Stonesi pa, ki se niso zavedali resnosti situacije, so medtem igrali naprej.

Skupina s svojim ožjim spremstvom je imela menda srečo, da so s koncerta odšli nepoškodovani - verjetno zato, ker so se "rešili" z majhnim helikopterjem.

Nekdo mora biti kriv
Lučanje pregovornega kamenja se je začelo takoj: vodja Hells Angelsov Sony Barger je izjavil, da jih je "Mick Jagger izkoristil in imel za bebce", na skupino pa se je množica obtožb zgrnila tudi od medijev - čeprav Stonesi z organizacijo koncerta niso imeli ničesar. Ker so bili takrat na turneji, naj bi motoriste najel menedžer skupine Grateful Dead, ki naj bi tisti dan tudi nastopila, a na koncu ni. "Rolling Stones so prišli igrat, da bi se ljudje zabavali, pa se je vse skupaj sfižilo," piše Cutler. "Mislim, da oni niso bili ničesar krivi."

Opozarja tudi, da je neverjetno, da primera Altamont policija nikoli ni uradno raziskala. Prestrašena skupina je vseeno na vrat na nos zapustila ZDA, Cutler pa je ostal tam in skušal urediti zmešnjavo. Jaggerja in preostale druščine ni videl nikoli več. V oknjigi opisuje še, kako se je v neki temni kleti in prav gotovo ne brez osebnega tveganja sešel z dvanajstimi besnimi člani motoristične tolpe.

Krivec jo je odnesel brez obsodbe
Passaro se je zagovarjal pred sodiščem in bil oproščen, češ da je šlo za samoobrambo. Pozneje so ga v ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah in z veliko količino denarja v žepih našli utopljenega. No, vsaj film je bila uspešnica. Eden izmed režiserjev, Albert Maysels, je večkrat povedal, da so se člani Hells Angels udeležili premiere in se med prizorom umora histerično krohotali.

A. J.