Kakršno koli že je vaše mnenje, svojega je v romanu The Ten-Year Nap (Desetletni dremež) izpovedala avstralska pisateljica Meg Wolitzer. V knjigi zavrača feministični kliše, ki pravi, da je ženska spodobna vsega, v središče svojega dela pa postavlja žensko, ki pusti službo in kariero, da bi skrbela za svoje otroke. Pisateljica pri tem dodaja, da sicer plemenit cilj ni vedno uresničljiv v resničnem življenju, kar pa sploh ni nujno tako slabo.

"Želeti vse je eden izmed tistih konceptov, ki zvenijo bolje, kot v resnici so. Ali je smisel življenja kopičenje "glavnih nagrad"? Jaz mislim, da so smisel vsakdanji dogodki in pripetljaji, ki se dogajajo "spotoma", pravi Wolitzerjeva, ki je odraščala z materjo Hilmo Wolitzer, prav tako pisateljico. Njena mati jo je vzgajala v veri, da ima ženska lahko vse, kar želi, sama pa je bila navdušena nad tipom žensk, ki so raje izbrale dom kot službo.

Ključno vprašanje soodbne ženske
Njen osmi roman Desetletni dremež se osredotoča na prav te ženske, vendar odpira ključno vprašanje, ki verjetno muči vse izmed njih; ali se bodo lahko čez deset let, ko bodo otroci že dovolj veliki, vrnile nazaj v službo in zasedle enake položaje, kot so jih imele pred svojim odhodom. Knjiga odpira vprašanje vsake sodobne ženske - ali naj se raje odloči za kariero ali otroka.

Wolitzerjeva pravi, da je želela napisati knjigo, ki ne bi bila kritična do žensk, ki se raje kot za kariero odločijo za vzgojo otrok in gospodinjstvo. Krivično se ji zdi, da mnogi predpostavljajo, da so zaposleni ljudje bolj zanimivi kot tisti, ki to niso. Prav tako pa s svojim romanom hoče porušiti nekatere klišeje o "gospodinjah", kot je na primer peka pretirano in načičkano okrašenih tort in omejitev zgolj na svojo okolico, po navadi sestavljeno le iz otrok.

Okrušena in zmehčana načela
Vendar pa veliko žensk mora delati, da lahko preživijo sebe in svojo družino, kar pomeni, da sta uspešna kariera in materinstvo, združljiva v današnjem svetu, bolj kot ne utvara. Mlajše generacije, ki so feministične teorije že nekoliko ponotranjile in jih ne sprejemajo enako kot nekoč (predvsem je šlo za odklonilno naravnost), predvsem pa se rahljajo ostre razmejitve delitve dela med spoloma. Današnji ženski naj bi tako pogosto priskočil na pomoč mož.

Po mnenju Wolitzerjeve naj bi pretirano "coklast" feminizem mam in starih mam počasi zahajal, saj marsikatera sodobna ženska ne čuti več tako. Stari modeli boja za ženske pravice počasi starajo, z njimi pa kljub vsemu odhajajo tudi nekatera dobra vodila.

L. Š.