Marsikdo se verjetno še spominja, da je že pred več kot 20 leti za revijo Pil v obliki podlistka pisala "poljudnoizobraževalno" zgodbo za najstnike, Blazno resno o seksu, ki se je izkazala za tako uspešno, da se je na njenih petah v naslednjih letih rodila serija petih del, ki so se lotevala vedno aktualnih mladinskih tematik - poleg seksa še šole, hrepenenja po popolnosti, mamil in želje po slavi.

Na spletu ni utehe za neskončno zadrego najstniških let
Desa kljub svojim "travmatičnim" mladim letom ne misli, da je v 21. stoletju, ko so vse informacije - pa naj bo to o spolnosti, drogah ali čem tretjem - le nekaj klikov stran, kaj lažje. "Moja generacija morda ni mogla priti do informacij, smo se pa zato počutili toliko bolj varne in zaščitene na svetu," ugotavlja. "Ko hodim predavat na šole, mi je jasno, da so vsi že na internetu videli, kako se ljudje razmnožujemo, pa tudi tabu vse skupaj ni več: na razpolago imajo cel kup knjig. Vseeno pa imajo mladi še vedno odprta usta, ko govorim o knjigi Blazno resno o seksu - to pa zato, v njej ne gre toliko za tehnične napotke, ampak bolj za njihova občutja. Odraščanje pri najstnikih je povezano z zadregami, sramom, krivdo ... Na internetu utehe za ta občutja ne moreš dobiti. Odkar pišem, nisem nikoli imela občutka, da bi bila knjiga v zatonu. Pa so ji v teh tridesetih letih že tolikokrat napovedali smrt. Knjiga je intimno doživetje."

Pri Mladinski knjigi so se pred leti lotili izdaje posodobljenih natisov serije Blazno resno ..., ki se jim je nedavno pridružila še peta knjiga, Blazno resno slavni. "Blazno resno slavni se mi je od nekdaj zdela najbolj zabavna v seriji," je po predstavitvi v knjigarni Konzorcij za MMC povedala pisateljica. "Nanjo sem bila od nekdaj ponosna tudi zato, ker ima dober zaplet; dramaturško je najmočnejša od vseh. Težko pa rečem, katera mi je najljubša ... V vsaki je nekaj, zaradi česar si mislim, da je ni treba ravno vreči stran, če jo že imaš doma."

In ker je medtem minilo tistih omenjenih dvajset let in bi bilo, z avtoričinimi besedami "roman napisati na novo prenaporno", je prenovljena različica zastavljena kot "hibrid" besedila in stripa. "Do tega je prišlo spontano, pojasnjuje Muckova. "V prvotnem načrtu je bilo, da izdamo zgolj strip - a sem med pisanjem scenarija ugotovila, da bi bilo nekatere pasaže z literarnega stališča škoda črtati in zavreči. Seveda nihče ne bo bral nove različice in potem še tiste izpred dvajsetih let, da bi vedel, kakšna je bila zgodba prej. Zdi se mi, da knjiga s tem novim pristopom ničesar ne izgubi, kvečemu pridobi - nenazadnje pripoveduje o hitrih medijih, in strip je "hitrejši" od knjige.

Ilustrirani del romana Muckove, ki je bil za generacijo današnjih tridesetletnikov neločljivo povezan z risbo Igorja Ribiča, je v prenovljeni podobi zastavil stripar mlajše generacije, Matej de Cecco.

Današnja realnost: Na naslovnici, ker si je zlomil noht
Filmska in televizijska scena se v Sloveniji, tako avtorica, "ni spremenila zadnjih petdeset let", zato je težava morebitne pretečene aktualnosti ni pretirano obremenjevala - je pa v delo vključila resničnostne šove in koncept slave ljudi, ki so slavni samo zato, ker so slavni - fenomena, ki sta se ob prvem izidu knjige v najslabšem primeru šele izrisoval na obzorju. Spomnimo se: naš "blazno resno slavni" protagonist je Grega, povprečen deček, ki ni preveč zadovoljen s svojim videzom in priljubljenostjo, a se po spletu okoliščin (in avdiciji) kar naenkrat znajde v svetu šov biznisa, za katerega se seveda kmalu izkaže, da je daleč od utopije, ki si jo je Grega predstavljal.

Slava kot nadležen stranski učinek
In prav v tem pogledu je ravno Blazno resno slavni za Muckovo, ki se je še v časih svoje televizijske slave skušala držati čim dalj od žarometov, morda najbolj "osebna" knjiga iz serije. "Res mi je bilo vse skupaj odveč," priznava danes. "Kdor spremlja rumeni tisk, ve, da me je zelo težko najti na kakih prireditvah, kjer se znani zbirajo in razkazujejo. Intervjuji - če ne zamerite - se mi zdijo izguba časa, še posebej, ker sem pisateljica in o sebi dovolj razkrijem tako skozi kolumne kot tudi skozi svoje knjige. Fotografiranje sovražim, ker bruhnem skoraj vsakič, ko nato vidim svoje slike. Razumem pa, da je vse to nujno." Po drugi strani pa jo veliko manj moti prepoznavnost na ulici: "Kadar kdo pristopi do mene in mi reče: 'Živjo, gospa Desa,' vem, da je to dobronamerno in prihaja iz naklonjenosti. Vse ostalo pa je odtekanje energije in časa, ko bi se lahko, če že ne pisala, vsaj malo spočila."

Ob tem je beseda skoraj morala nanesti tudi na izrazito prizemljen odnos, ki ga ima Muckova do pisateljskega poklica. Ena najbolj branih mladinskih pisateljic pri nas namreč nikoli ne opleta z visokoletečimi krilaticami o klicu muze, pač pa se zavzema, da bi se pisateljski poklic razumelo kot točno to - poklic. "Dokler to ne bo urejeno, se bo zaman stokalo, da se (dramatično zavije z očmi, op. n.) 'od pisanja ne more živeeeeeetiiii' in da je treba v ta sektor vlagati ogromna družbena sredstva, da pisatelji lahko dobivajo podpore, štipendije in ne vem kaj še vse. Pisanje je poklic kot vsak drug. Zdravnik tudi verjetno ne reče: 'Ah, danes pa nimam navdiha za operiranje; mogoče bom kar ostal doma' in tudi knjigarne se ne zaprejo, ker knjigarnarke tisti dan nimajo navdiha za prodajanje. Navdih ni tisto, kar na lepem pride samo od sebe - navdih obstaja ves čas; neprestano se v tvoji podzavesti zbira material, iz katerega nato pride navdih. Ne moreš pa samo čakati, da pride, ampak mu moraš tudi priti nasproti."

In vendar se zdi, pripomnimo, da bi nasprotovanje subvencijam lahko preširoko odprlo vrata za komercializacijo. Na primer: če imajo ljude raje Špas teater, zakaj ne pustimo Drame, da propade? "Če ravno omenjate Dramo: mislim, da bi se brez težav preživljala sama," odgovarja Desa. "Vedno imaš lahko eno ali dve predstavi za široke množice, s katerimi se lahko financiraš, in nato denar vlagaš v zahtevnejše predstave."

"Knjige se konec koncev le prodajajo"
Kljub temu k sreči ne misli, da je kultura v kriznih časih zadnja, ki bi smela dobivati državne subvencije: "Ne mislim, da državi ni treba prispevati ničesar - a morda bi morala raje vlagati v druge umetniške panoge, ki denar težko dobijo od drugje, denimo v eksperimentalno gledališče, ples, slikarske tabore in tako dalje. Knjige se konec koncev le prodajajo. Ne pravim, da se ne bi smelo dajati denarja: a naj se ga da založbam, ki bodo potem znale tudi prodajati. Neumno je, da neka knjiga, za katero vemo, da ne bo brana, dobi subvencijo in nato cela naklada konča v skladišču. Obstajajo tudi drugi načini, kako knjigo spraviti do ljudi. Pri nas smo na tem področju res še v socializmu."

Desi prav tako ni težko priznati, da je v svoji karieri marsikatero povsem komercialno delo sprejela zato, ker je bilo pač treba plačati račune. "Ne pravim, da naj, kdor ni bran, ne piše - bi pa morali morda pisatelji včasih razmišljati tako kot jaz: ne pišem le "visoke" literature, ampak tudi scenarije za reklame, scenarije za stripe, songe, besedila za popevke ... Če hočeš od pisanja živeti, moraš znati delati vse na tem področju. Tudi med slikarji so geniji, ki bodo, ko je treba preživeti, naredili kak portret ali tihožitje. Ne vem, zakaj se pisateljem to zdi tako blazno pod častjo."