Center Federica Garcíe Lorce v Granadi, ki je vrata odprl lani poleti, je bil zamišljen kot orjaški arhiv za več kot 20 tisoč predmetov: rokopisov, risb, umetnin in notnih zapisov; spravili naj bi jih v velik jeklen trezor, ki je izobešen v belem betonskem stolpu. A trezor je še danes prazen.

Lorcova družina in z njo povezana Fundacija García Lorca, ki ima zbirko v lasti, je noče preseliti iz dozdajšnjega arhiva v Madridu, dokler od tamkajšnjih oblasti ne dobijo (menda obljubljene) besede pri vodenju in programiranju dejavnosti centra. "Vladni organi že od samega začetka k projektu pristopajo brez vsakega navdušenja," je za The New York Times komentirala Laura García Lorca, pesnikova nečakinja, ki je tudi na čelu Fundacije. (Rojena je bila v New Yorku, kamor se je njena družina zatekla po tem, ko je Francova falanga leta 1936 umorila njihovega najslavnejšega sorodnika.)

Center, ki je v okleščeni različici začel delovati pred enim letom, naj bi iz Granade naredil novo središče kulturnega turizma. Obstajali so tudi načrti za turistično pot, ki bi obiskovalce popeljala po vseh točkah po Andaluziji, ki so bile pomembne za življenje in delo raziskovalca španskega "narodnega duha". Ena izmed postojank bi bila poletna rezidenca družine, kjer je Lorca leta 1932 napisal dramo Krvava svatba - eno izmed svojih velikih tragedij, ki tematizira vprašanja ljubezni, smrti in pohlepa.

A v praksi stvari ne potekajo tako gladko. Ker arhiva nimajo v rokah, so morali v Centru odpovedati skoraj vse napovedane dogodke, vključno z obiskom številnih znanih umetnikov, tudi Patti Smith, ki bi lani morala nastopiti na odprtju. Nekdanji svetovalec ustanove še čaka na sojenje zaradi obtožb poneverb in utaje, s katero naj bi ukradel skoraj dva in pol milijona evrov iz blagajne za dokončanje centra.

Župan Granade Francisco Cuenca se zavzema za nekakšen kompromis, ki bi zgladil nesoglasja med Fundacijo na eni in organi regionalne oblasti, ki naj bi prispevali k financiranju centra, na drugi strani. Pri tem se na vsakem koraku pojavljajo zapleti, kar je morda povezano z ambivalentnim odnosom, ki ga nekateri še vedno čutijo do lika Garcie Lorce.

Umor je bil naročen, in ne zgolj "kolateralna škoda" vojne
Pesnik je pokopan v skupinskem grobu na obrobju Granade - natančneje, na polju, kjer je bil pri 38 letih usmrčen; o dogodku se niso ohranila nobena prvoosebna pričevanja. Arheologi in zgodovinarji že tretjič prekopavajo območje, da bi našli natančno lokacijo njegovih posmrtnih ostankov, kljub izrecnemu nasprotovanju njegove družine, ki med drugim šteje šest nečakov in nečakinj. Lani je v javnost prišlo tudi poročilo iz leta 1965, ki potrjuje, da je bil Lorca ustreljen po naročilu vojaških oblasti, ki so ga črtile zaradi njegove istospolne usmerjenosti, privrženosti republikancem in zanimanja za prostozidarstvo. "V zvezi z njim imajo ljudje še vedno nasprotujoča si čustva," trdi Laura García Lorca, "kar ima morda zvezo s krivdo in deljeno odgovornostjo za to, kar se je zgodilo."

Neutrudno delo dedičev
Rodbina García Lorca, ki je Fundacijo ustanovila leta 1984 (s prihodki od prodaje nekaj del Salvadorja Dalíja, Lorcovega prijatelja iz študentskih dni), ima izkušnje z donkihotskimi bitkami. Sredi sedemdesetih so se morali zoperstaviti proti vladnim načrtom, ki so predvidevali gradnjo avtocesto čez parcelo njihove poletne rezidence. V osemdesetih so uspešno preprečili načrt za gradnjo stadiona na polju, kjer naj bi počivali ostanki usmrčenih republikancev, med njimi tudi Lorce.

Trenutno so v fazi dogovarjanja z banko La Caixa, ki bo morda pregledala orjaški dolg, ki se je nabral med gradnjo centra, ter v zameno raje sprejela naslov glavnega sponzorja. Če bodo v res dosegli nekakšno soglasje, bi se arhivi v resnici lahko preselili v Granado še pred koncem leta.