Ukvarjati se z vplivom grške arhitekture je toliko kot prelistavati našo kulturno genealogijo na področju, ki nam je najbolj dosegljivo - na področju vidnega. Grk se je zazrl vanj, v njegov čar, z dvema edinstvenima senzorjema: s čutom za mero - métron, in s čutom za skrivnost - mystérion.
Kriza kakovosti arhitekturnega ustvarjanja, ki zaznamuje čas, v katerem živimo, je v prvi vrsti kriza vrednot.
Vse, kar je nekaj vredno, je trajno. Ali celo večno. V filozofiji se je tako za večno veljavne resnice o človeku in svetu uveljavil izraz philosophia perennis et universalis, ki se povezuje s spoznanji starogrških filozofov. V arhitekturi se pri nas posebej v zvezi z delom Jožeta Plečnika pojavlja izraz architectura perennis - večna arhitektura -, ki v svojem bistvu temelji na spoznanjih antičnih gradbenikov. O tem večnem vplivu antike, ki prežema celotno zahodno arhitekturno tradicijo do današnjega trenutka, govori knjiga Vpliv antike v arhitekturi (Apologia pro Architectura) dveh sodelavcev ljubljanske fakultete za arhitekturo dr. Leona Debevca in dr Jožeta Marinka.
Sodobna arhitektura je arhitektura kar takoKot je ob predstavitvi knjige povedal Jože Marinko, je knjiga nastala iz prepričanja, da je antika odločilno zaznamovala zahodno arhitekturo in postavila merila architecture perennis. Antična arhitektura tako tudi v času, ko je na videz vse mogoče oziroma, kot je povedal recenzent knjige dr. Vladimir Brezar, ko je arhitekturna produkcija "kar tako", ostaja (naj bi ostajala) merilo za presoja nje arhitekture. Antična arhitektura namreč ne pomeni izhodišča, začetka kontinuitete evropske arhitekture, ampak po besedah Brezarja pomeni konec nekega razvoja gradnje, ki rezultira v nekem kulturnem, estetskem vrhuncu. Nastali so elementi, ki so tako dognani, tako popolni, da ne terjajo več izboljšave.
Knjiga predstavlja te večnostne elemente in njihovo različno apropriacijo skozi čas. Kot pove Leon Debevec, poznamo v zgodovini arhitekturnega snovanja tri načine reinterpretacije antike. Najpreprostejši način je posnemanje kot neposredno vključevanje antičnih elementov v sodobno arhitekturo, asociacija je najbolj abstrakten, lahko tudi drzen, celo provokativen odnos do izvirnika, najkompleksnejše pa je preoblikovanje, ki prvotni prvini išče vedno novo aktualizacijo.
Antika kot merilo za presojanje sodobne arhitekture
Knjiga se zdi še posebej aktualna v tem trenutku, ko nastaja tudi v bližini starega mestnega jedra arhitektura, ki pomeni hudo diskontinuiteto z lokalnim arhitekturnim izročilom, katero nenazadnje tudi izhaja iz antike in njene kasnejše recepcije v renesansi, baroku, zgodovinskih slogih 19. stoletja in nenazadnje tudi v snovanju Jožeta Plečnika. Arhitekti se pogosto s klicujejo na potrebo po ustvarjanju v skladu z željami naročnikov, vendar je krivda tudi na njih. Tudi arhitekt dr. Peter Fister, ki sicer opozarja, da se tudi arhitekturna stroka včasih glasno izreče proti intencijam investitorjev, meni, da so v času globalizacije ravno arhitekti tisti, ki pogosto uničujejo identiteto prostora. Zato ta trenutek kliče po ponovni definiciji pravil v arhitekturi, pri čemer bi kot mera lahko nastopila antika, ki po Fistru skozi tisočletja ohranja vrednost oziroma za katero velja besedni trinom "večna razsežnost antičnega" (Alojz Rebula).
Nujnost zavedanja neizbrisnega grštva
O tej potrebi po pravem vrednotenju arhitekture in antike, h kateremu bi lahko spodbudila tudi knjiga Vpliv antike v arhitekturi, je spregovoril tudi pisatelj Alojz Rebula, avtor predgovora. Rebula govori o nerazumnem čaščenju ameriškega, saj amerikanizacija vendar izraža to, kar je najmanj vredno in pri čemer gre za golo efikasnost. Gre za ustvarjanje brez vrednot, ki se ne more približati antiki z njenim izjemnim značajem. Tega definira dvojnost duše logosa in duše srca, to je duše racionalizma in duše misterija. Gre za součinkovanje občutka za mero, proporce in nečesa vzvišenega, česar se ne da definirati z jezikom materialnega sveta. To je tisti plemeniti značaj grštva, zaradi katerega je knjiga Leona Debevca in Jožeta Marinka še toliko bolj vredna, kajti je prispevek k temu, da ljudem priučimo zavedanje o neizbrisnosti tega grštva, ki stoji za sodobno evropsko civilizacijo in katerega aktualnost nikoli ne mine.
Polona Balantič
Ukvarjati se z vplivom grške arhitekture je toliko kot prelistavati našo kulturno genealogijo na področju, ki nam je najbolj dosegljivo - na področju vidnega. Grk se je zazrl vanj, v njegov čar, z dvema edinstvenima senzorjema: s čutom za mero - métron, in s čutom za skrivnost - mystérion.
Kriza kakovosti arhitekturnega ustvarjanja, ki zaznamuje čas, v katerem živimo, je v prvi vrsti kriza vrednot.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje