Yo no vengo a decir un discurso (Nisem prišel držat govorov) bo zbirka 22 besedil, ki jih je García Márquez skozi leta (od srednje šole dalje) napisal za različne nastope v javnosti. Začne se z govorom, ki ga je pri sedemnajstih letih, leta 1944, napisal v slovo sošolcem iz srednje šole v Zipaquiri - iz tega besedila je "sposojen" tudi citat “Yo no vengo a decir un discurso ...”, konča pa z nagovorom, ki ga je pred tremi leti, ob praznovanju svoje 80-letnice, prebral pred španskim kraljevim parom. Na isti dan, 29. oktobra, jo bo založba Random House Mondadori izdala tako v Španiji kot v Latinski Ameriki.

Globoko vsajen odpor do predavanj
S problematiko javnega izražanja se je Márquez v svojem življenju veliko ukvarjal. V govoru Como comencé a escribir (Kako sem začel pisati) iz leta 1970 je razkril svoj odpor do nastopanja v javnosti: "S pisateljevanjem sem začel tako, kot sem splezal na ta oder - zato, ker sem moral." V tretjem objavljenjem govoru, zahvali za prejeto nagrado Romula Gallegosa (1972), se spet pošali, da je "privolil v obe stvari, za kateri je prisegel, da ju ne bo nikoli počel: sprejel nagrado in imel govor."

Svoj začetni odpor do govorov je premagal deset let pozneje, ko je moral napisati najpomembnejši govor, na katerega pisatelj v življenju lahko upa: zahvalo za Nobelovo nagrado za literaturo. Nastalo je besedilo La soledad de America Latina (Samota Latinske Amerike), literarna mojstrovina, ki še danes velja za primer nenadkriljivega govora. Teh je bilo od takrat naprej v Márquezovem življenju še veliko.

Večina besedil iz prihajajoče zbirke prej še ni bila objavljena, ne načenjajo le tem, ki jih je odpiral s svojim leposlovjem, ampak tudi vprašanja, ki so ga zadevala kot državljana, na primer težave, ki pestijo njegovo rodno Kolumbijo: ekološke katastrofe, šolski sistem in neperspektivna prihodnost latinskoameriške mladine.

"Kar sem rekel, sem rekel"
Márquez že od 80. let dalje živi v Mehiki, deželi svojega dolgoletnega prijatelja Carlosa Fuentesa, s katerim sta v začetku 60. let sodelovala pri pisanju filmskih scenarijev. Menda je aktivno sodeloval pri izbiri in priredbi besedil za novo zbirko: zelo jasno je dal vedeti, da noče nobenih vsebinskih "popravkov", češ da mora to, kar je nekoč izrekel, še posebej pred publiko, ostati nespremenjeno.