Kot je v utemeljitvi zapisala švedska akademija, 62-letni Ishiguro "v romanih, ki jih odlikuje velika emocionalna moč, razkriva brezno, ki se skriva pod iluzornim občutkom povezanosti s svetom". Sekretarka akademije Sara Danius je z lavreatom govorila kakšno uro po razglasitvi. "Bil je zelo očarljiv in seveda uglajen. Dejal je, da se čuti počaščenega in je zelo hvaležen, saj gre za največje priznanje, ki ga lahko osvoji." Njegovo pisanje je opisala kot neke vrste mešanico Jane Austen in Franza Kafke, ki pa ji je treba dodati še ščepec Marcela Prousta, "zatem to zmešamo, a ne preveč, in dobimo njegovo pisanje".

"Po stopinjah največjih avtorjev, ki so kdaj živeli"
Pisatelj pravi, da je ob novici, da je letošnji nobelovec za literaturo, osupnil, a mu seveda laska. "Gre za izjemno čast, predvsem zato, ker to pomeni, da grem po stopinjah največjih avtorjev, ki so kdaj živeli, in to je izjemna pohvala," je dejal v prvem odzivu na novico za BBC, ob tem pa dodal, da ni bil še v stiku z Nobelovim odborom in da je sprva mislil, da gre za prevaro. Ob tem je izrazil upanje, da bo Nobelova nagrada prinesla svetu nekaj dobrega, pozitivnega: "Svet je v zelo negotovem obdobju in rad bi upal, da bo Nobelova nagrada energija, sila za nekaj dobrega v svetu, kakršen je v tem trenutku."

Ishiguro, ki se je pojavljal med imeni kandidatov, toda na stavnicah ni bilo visoko, se je rodil 8. novembra 1954 na Japonskem. Ko je bil star pet let, se je družina zaradi očetove službe, bil je oceanograf v Surreyju, preselila v Veliko Britanijo. Leta 1978 je diplomiral na Univerzi v Kentu, dve leti pozneje pa zaključil magistrski študij iz kreativnega pisanja na Univerzi East Anglia. Magistriral je pod mentorstvom Malcolma Bradburyja in Angele Carter. Na rodno Japonsko se je vrnil šele, ko je odrasel. Magistrska naloga je bila izhodišče za njegov kritiško izredno dobro ocenjen literarni prvenec A Pale View of Hills, ki je izšel leta 1982. Tako omenjeni roman kot tudi njegovo drugo delo An Artist of the Floating World (1986) sta postavljena v Nagasaki, nekaj let po koncu druge svetovne vojne.

Do zdaj se je podpisal pod osem knjig, ki so bile prevedene v več kot 40 jezikov, piše pa tudi scenarije za filme in televizijo. V javnosti je najbolj znan po romanu Ostanki dneva (1989), za katerega je istega leta dobil Bookerjevo nagrado, po njem pa je bil leta 1993 posnet tudi istoimenski film, v katerem sta zaigrala Anthony Hopkins in Emma Thompson.
Rahla pripovedna poteza brez močnih učinkov
V slovenščini smo Ostanke dneva dobili leta 1995 v prevodu Srečka Fišerja, delo pa je izšlo pri Cankarjevi založbi. Fišer pravi, da ga je britanski pisatelj japonskih korenin s svojim slogom nemudoma pritegnil, začutil je njegovo "genialno dušo". Prevajanje romana mu je bilo v veliko veselje. Za prevod tega dela in za prevod romana Williama Faulknerja V smrtni uri je leta 1997 prejel tudi Sovretovo nagrado. Ishiguro ga je pritegnil predvsem z "zelo rahlo pripovedno potezo, ki ne mara močnih učinkov". Dodal je, da v njegovi pisavi vse ostaja v podtonu, kar je za prevajalca, če mu tak slog ustreza, lepo delo.

Zgodba romana se dogaja na angleškem podeželskem dvorcu, ki ga po smrti lastnika kupi Američan, pri njem v službi pa ostane ostareli butler. Ta je po besedah Fišerja po svoje predstavnik starega sveta, v katerem so v ospredju vrline, in se ne more načuditi novemu gospodarju, ki zanj predstavlja popolnoma drug svet. Vmes se v zgodbo prikradejo tudi politični poudarki, saj je butler preživel čas nacizma, vanjo pa je vključena tudi neizpolnjena ljubezen. Iz Cankarjeve založbe so sporočili, da bo ponatis romana Ostanki dneva še letos izšel v zbirki XX. stoletje.

Za distopično delo Ne zapusti me nikdar (2005) je bil Ishiguro med drugim nominiran za Bookerjevo nagrado, nagrado Arthurja C. Clarja, revija Time pa ga je razglasila za najboljši roman leta 2005. Tudi ta roman, v katerem podaja pisatelj pronicljivo premišljevanje o usodi, h kateri drvi svet, ki se ne zna sprijazniti s smrtnostjo, je doživel filmsko priredbo - posnel jo je Mark Romanekm, v glavnih vlogah pa igrajo Carey Mulligan, Andrew Garfield in Keira Knightley.

Spomini, čas in iluzije
Kot so še sporočili z akademije, njegova dela najbolj povezujemo s pojmi, kot so spomini, čas in iluzije. Njegovo pisanje zaznamuje zadržan izraz, ki je neodvisen od dogajanja, o katerem piše. Iz opusa enega najbolj priznanih avtorjev v angleško pišočem svetu lahko v slovenščini beremo tudi roman Ko smo bili sirote.

Sam je leta 1989 v pogovoru za revijo Bomb Magazine o svojem pisanju dejal, da ga privlačita predvojni in povojni čas, saj ga zanima, kako so tedaj na udaru vrednote in ideali. Ljudje se namreč morajo soočiti s tem, da ne morejo več verjeti v ideale, ki so si jih zamislili pred omenjenimi velikimi življenjskimi preizkušnjami. Velik navdih njegovemu delu predstavljata Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Marcel Proust. Njegov zadnji roman The Buried Giant (Pokopani velikan), ki ga je izdal leta 2015, je zgodba ostarelega para, ki se odpravi na potovanje po angleškem podeželju, v upanju, da se bosta kot starša znova povezala z odtujenim sinom. V njem je na ganljiv način opisal, kako se spomin križa s pozabo, zgodovina s sedanjostjo in fikcija z resničnostjo.

Individualen, a hkrati vsakomur domač svet
Med prvimi je pisatelju čestital Salman Rushdie, ki se prav tako redno omenja med mogočimi dobitniki te najprestižnejše literarne nagrade na svetu. "Iskrene čestitke mojemu staremu prijatelju Ishu, čigar delo obožujem in občudujem, odkar sem prvič prebral knjigo A Pale View of Hills," je povedal za Guardian. "In še na kitaro igra ter piše pesmi! Bob Dylan, naredi prostor." Britanski pesnik in romanopisec Andrew Motion je o Ishigurovem domišljijskem svetu dejal, da zmore biti sočasno izrazito individualen in globoko domač - svet zbeganosti, osamljenosti, opreznosti, groženj in začudenja.

Lani presenečenje, letos konvencionalnejša izbira
Po lanski izbiri švedske akademije – nobelovec je postal pevec Bob Dylan, ki je šele oktobra potem potrdil, da nagrado sprejema, decembrske slovesnosti pa se ni udeležil, temveč je nanjo poslal Patti Smith, ki je prebrala njegov govor – naj bi bila po mnenju nekaterih letošnja izbira nagrajenca bolj "konvencionalna". Med imeni, ki so se sicer letos pojavila največkrat, so bili kenijski pisatelj Ngugi wa Thiong'o, sirski pesnik Adonis, izraelski pisatelj Amos Oz in Don DeLillo iz ZDA, kot mogoči dobitniki pa so se omenjali tudi kitajski pisatelj Jan Lianke, japonski pisatelj Haruki Murakami, ameriški pisatelj Philip Roth, italijanski pisatelj Claudio Magris ter literarna kritičarka in esejistka Margaret Atwood.

Seznama nominirancev za Nobelovo nagrado švedska kraljeva akademija pred razglasitvijo nagrajenca ne objavi: ožji izbor pa postane javnosti dostopen šele 50 let pozneje. Nobelovo nagrado za književnost dobitnikom že po tradiciji izročijo 10. decembra, na obletnico Nobelove smrti, v Stockholmu. Letos je vredna devet milijonov švedskih kron.

Na spodnji povezavi je posnetek razglasitve.