V Franciji Le Clezio že dolgo velja za nespornega mojstra romana, posebej smeri novega francoskega romana, katere posebnost so zelo stroga merila, ki določajo formo romana; v tujini pa pisatelja pozna le malo ljudi in njegovo ovenčanje z Nobelovo nagrado je presenetilo tudi mnogo literarnih kritikov. Nekateri so šli celo tako daleč kot nemška kritičarka Sigrid Löffler in so dejali, da je izbira Le Clezia nenavadna. Po poročanju avstrijskega ORF-a naj bi dvom o kompetentnosti Le Clenzia kot pisatelja za utemeljen naredilo tudi njegovo potovanje od založbe do založbe. Prav vsako knjigo je izdal pri drugi založbi, in to naj bi po mnenju Löfflerjeve potrjevalo, da njegovo pisanje vendar ni tako zelo odlično, če z njim niso zadovoljni niti založniki.
Zapozneli romantikKatera naj bi torej bila ključna slabost Le Clezia? Bil naj bi "romantik, ki je prišel nekoliko prepozno. Razmišlja na biomističen način, mislim, da mu bolj kot razmišljanje o družbenih razpoloženjih ustreza tiho razmišljanje o lepotah narave. To pa je za naš čas, za našo literaturo, že nekaj tujega". S tem, da se Le Cleziovo pisanje sodobnemu človeku zdi odtujeno, pa se švedska akademija nikakor ne strinja. Kot poroča The Times, so akademiki, v utemeljitvi izbire nagrajenca zapisali, da je Le Clezio "avtor novih potovanj, poetičnih pustolovščin in senzualne ekstaze, raziskovalec človečnosti onkraj in pod civilizacijo, ki trenutno vlada".
Nekonsistenten, a zanimiv opus
Z nemško kritičarko se vsi ne strinjajo. Tudi britanski kritik Adrian Tahourdin ne. Tudi njemu se ne zdi Le Cleziova literatura niti malo odtujena temu svetu. O lavreatu in njegovem delu je že leta 2006 zapisal: "Le Cleziov opus je, kar se kakovosti tiče, zagotovo nekonsistensten, vendar pa je težko zanikati resnost njegovega angažmaja v svetu ... ,in ko tečejo leta, še posebej v svetu onkraj obal Evrope." In če se povrnemo še na začetek Le Cleziove kariere. Leta 1964 je o njegovem prvencu Zasliševanje (Le Procès-Verbal) kritik John Sturrock zapisal: "Roman premore malo racionalnega razvoja dogajanja, vendar se bere kot zelo inteligentna zbirka naključnih idej in slogov. Najti je nekaj očarljivih tipografskih inovacij, vključno s prečrtanimi besedami in z nečim, kar se zdi kot časopisna stran, vpeta v besedilo. Roman je izredno ambiciozen, a tudi načrtno naiven."
Državljan sveta in sin Roberta Luisa Stevensona
Nad nagrado Le Clezia je navdušena tudi francoska politika. Pisatelja, ki je v resnici napol Britanec - njegov oče je Otočan - in ki je mladost preživljal na Mauriciusu in v Nigeriji, je Sarkozy označil za "velikega popotnika, ki v sebi povezuje vpliv Francije, njene kulture in njenih vrednot, ki so uveljavljene v globalnem svetu. Otrok Mauriciusa in Nigerije, najstnik Nice in nomad ameriških in afriških puščav, Le Clezio je državljan sveta, sin vseh kontinentov in kultur." Pri tem pa njegove veljave in njegovega pomena za francosko kulturo očitno ne zmanjšuje niti dejstvo, da Le Clezio odkrito priznava, da je njegov največji literarni vpliv škotski literat, predstavnik nove romantike v britanski literaturi in pisec pustolovskih popotniških romanov, Robert Louis Stevenson.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje