Delo je iz madžarščine prevedel Jože Hradil, prav tako kot Kertezsev roman Brezusodnost, ki je izšel lani v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.

Kadiš za nerojenega otroka je esejistični roman, ki je napisan zelo hermetično; pojasnjuje junakovo odločitev, da v svet, v katerem je mogoč holokavst, ne pošlje otroka. Kadiš pomeni posvetilno judovsko molitev ob smrti bližnjih.

Kot so zapisali pri Didakti, je roman molitev in kletev hkrati, nemočno rotenje usode in tragična zgodba posameznika, ki je doživel Auschwitz. Po besedah prevajalca Jožeta Hradila prekriva Kertesz metaforo Auschwitza z liričnostjo: grozo taborišča z gledišča otroka sicer daje slutiti, toda večkrat je v ospredju junakova radovednost in prepričanje, da taborišče sodi v eno od vzgojnih metod.

Kertesz se je rodil leta 1929 v Budimpešti v judovski družini. Leta 1944 je bil deportiran v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz in nato še v Buchenwald. Po vojni je živel kot urednik ter pisec gledaliških del, kasneje se je posvetil literarnim delom. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel leta 2002 in tako postal prvi Nobelovec, ki piše v madžarščini.

Kerteszevi romani Brezusodnost (1975), Kadiš za nerojenega otroka (1992) in Fiasko (1988) sestavljajo "trilogijo brezusodnosti". Roman Brezusodnost bo doživel tudi filmsko različico.