Nobelove nagrade so bile kamen spotike že od samega začetka: pravzaprav se že izbor prvega nagrajenca v retrospektivi zdi - krivica. Mirno lahko namreč trdimo, da Sullyja Prudhomma z izjemo študentov literature in francoščine dandanes ne pozna skoraj nihče. Pa je bil ta pesnik delavskega porekla in vodilna figura parnasovske pesniške šole obenem tudi prvi dobitnik Nobelove nagrade za literaturo.

Morda pa je malenkost bolj znan njegov sodobnik, ki tistega leta nagrade ni dobil - Lev Tolstoj. Ruski pisatelj se je Akademiji zdel "preveč političen", zato so raje izbrali "neškodljivega" pesnika oblikovno izpiljenih Kitic in pesmi (1865).

Zgodovina Akademijo postavlja na laž
Od takrat dalje je zgodovina Nobelovih nagrad posejana s podobnimi "napakami", spregledi in pozabljenimi velikani. Kako bi sicer lahko razložili, zakaj nagrade nikoli nista dobila Zola in Kafka in zakaj so Ibsena, Strindberga in Hardyja zavrnili?

Pokončna drža eksistencialista
Poleg nesmrtne časti Nobelova nagrada lavreatu prinese tudi bolj "oprijemljivo" veselje, milijon švedskih kron (1,1 milijona evrov). Kar pa nagrajencev v preteklosti ni ustavilo, da se ne bi na vse skupaj lepo požvižgali.

Jean-Paul Sartre je Akademijo lepo opozoril: vztrajno jim je pisaril pisma, naj mu z nagrado prizanesejo, "tako leta 1964 kot kdaj kasneje", češ da si ne želi biti "institucionaliziran" (oziroma, v besedah Simone de Beauvoir, "v Stockholmu ni hotel igrati opice".) Pa so ga ignorirali - in Sartre je nagrado zavrnil. Večina filozofovih sodobnikov ni razumela, zakaj bi hotel zavrniti tak čeden kup denarja, in so ga obtožili provociranja zavoljo publicitete.

2004: Afera Jelinek
Član Akademije Knut Ahnlund jo je obtožil, da ni počela drugega kot "popisala gomile papirja" in nato raje zapustil odbor, kot da bi bil sokriv dodelitve častitljive nagrade "pornografiji". No, Elfride Jelinek, feministka, radikalna levičarka, glasna kritičarka Avstrije in avtorica Učiteljice klavirja (1988) se nato ni udeležila podelitve nagrade, ki jo je dobila. Namesto nje se je na Švedsko potrudil njen založnik in povedal, da pisateljica tako ostaja "popolnoma neodvisna" v svojem ustvarjanju. Sama je v nekem intervjuju povedala še: "Ne morem v Stockholm. Ne morem pred vse tiste ljudi; imam hudo socialno fobijo in ne morem speljati tako velike prireditve. Več razlogov je (...) Duševno bolna sem."

Grassu nagrade ni bilo treba vračati
Najnovejši "nobelovski škandal" pa je pravzaprav še zelo svež: lani je Günter Grass, nobelovec iz leta 1999, priznal, je med drugo svetovno vojno, ko je imel pičlih 17 let, služil v oboroženih enotah SS. Nobelov nagrajenec za mir Lech Walensa je zahteval, naj Grass "vrne" častno meščanstvo Gdanska na Poljskem, Akademija pa je dala vedeti, da česa podobnega z Nobelovo nagrado ne bo zahtevala. (Vseeno pa Grassove biografije na uradni strani ne obnavljajo več).

Tudi Lessingove ni bilo
Najnovejše nobelove nagrajenke za literaturo, britanske pisateljice Doris Lessing na tokratno podelitev v Stockholmu sicer ni bilo, a ne iz kakega protesta - 88-letnica ima že dalj časa težave z zdravjem in zdravniki so ji dolgo pot odsvetovali.

Če ste moški in s stare celine, imate statistično že boljše izhodišče
Dandanes mnogi izbor Nobelove nagrade za literaturo obtožujejo pristranskosti: statistika kaže, da se Akademija nagiba k Evropejcem, kar četrtina nagrajenih piscev pa je iz angleškogovorečih dežel. Nagrajenih je bilo na primer že trinajst frankofonih pisateljev, a le en Kitajec in štirje Afričani (in še od tega trije pišejo v angleščini).

Pa ne le, da so dodeljevalci evrofili, tudi šovinisti so: letos je šla nagrada v roke ženski pisateljici šele enajstič.

Ana Jurc