Gradivo, zapisane spomine spremlja slikovno gradivo iz družinskega arhiva, je uredila njuna vnukinja Alenka Župančič. Kot je povedala na predstavitvi knjige, je babica napisala štiri zvezke, v prvem je pisala kronološko, nato pa "sem ter tja razne spomine", ki jih je nato, kolikor se je le dalo, kronološko vpletla v knjigo. "Najprej sem vse dvakrat prebrala. Urejala pa sem tako, kot si predstavljam, da bi uredila babica," je povedala. "Nisem spreminjala, dodajala stvari. Kar je mojega v knjigi dodano, je v oglatem oklepaju," je o avtentičnosti zapisanega povedala skrbnica Otonove literarne zapuščine.

Knjiga med drugim ponuja vpogled v vsakdanje življenja pesnika. Po besedah Alenke Župančič ga vidimo kot človeka in ne vpetega v "slonokoščen stolp poezije". Izvemo denimo, kar jo je presenetilo, da si je sam čistil galoše in da če mu ni pristajal trdi ovratnik, ga je raztrgal. Veliko je zahajal tudi v gostilne, med drugim v gostilno Pri kolovratu, kjer je bila tudi predstavitev knjige.

Med dejstvi, ki so do zdaj veljala za drugačna, kot jih navaja knjiga, je po besedah Alenke Župančič to, da pesnik ni bil prvorojenec, o čemer so prepričani številni, ter da življenje njegovih staršev po poroki, ko sta živela pri Otonovih starih starših, ni bilo krasno, saj jima je umrl otrok.

Pesnikova žena je bila sicer po besedah Alenke Župančič zelo natančna gospa, ki jo je naučila marsičesa. Veliko je vedela o rastlinah, metuljih, astronomiji, bila je na tekočem z vsemi časopisi, knjigami in revijami. Kot je dodala urednica in solastnica založbe Forma 7 Neva Brun, je bila Ani izredna intelektualka, ki je razumela moža in njegovo ustvarjanje.

Rada je tudi pripovedovala o njem. Med drugim je po vojni, ko so izhajala Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, sodelovala z uredniki in literarnimi zgodovinarji. A vsega jim ni povedala, manj znane stvari o njem je popisala sama.

Spoznal ju je Cankar
Ani Župančič (1891–1967) se je rodila v Novem mestu kot druga hči sodnega svetnika Alojza Kesslerja in matere Marije Trenc. Leta 1906 se je mati s hčerami – med njimi je tudi najstarejša Mici kot neuslišana ljubezen Ivana Cankarja – preselila v Ljubljano in jim priskrbela za tisti čas dobro izobrazbo. Ani je z odliko zaključila šolanje na ženskem učiteljišču, njena želja pa je bila postati slikarka.

Njihova mati je v Ljubljani ustvarila pravi literarni salon, kamor so med drugim zahajali slovenski umetniki in kulturniki. Prav Cankar je leta 1911 Ani seznanil s 13 let starejšim Otonom, čigar pesmi pa je predtem že poznala. Dve leti pozneje sta se poročila, v zakonu sta preživela 36 let.

Knjigo spremljata uvodna zapisa literarnih zgodovinarjev Mirana Hladnika in Urške Perenič. Ta je na predstavitvi med drugim povedala, da je knjiga zelo dragocena, saj posreduje koristne informacije o avtorju, zaradi česar lahko drugače ali bolje razumemo njegovo življenje in delo.