Knjižnico Ivana in Franje Tavčar z dvorca Visoko v muzeju hranijo že od konca druge svetovne vojne. Knjižnica baronov Oblak - Wolkensperg je v muzej prišla z gradu Puštal pri Škofji Loki, medtem ko je zbirka verskega tiska zapuščina uršulink, enih od preteklih lastnic Loškega gradu. Te tri zbirke so v muzej prišle torej kot celota. Zbirka starih monografij iz let med 1800 in 1950 pa se je od 70. let preteklega stoletja v muzeju oblikovala iz odpisanega gradiva ukinjenih podružničnih šol, društev in družbenopolitičnih organizacij v Škofji Loki in na širšem škofjeloškem območju.

Zbirko starih knjig na Loškem muzeju so zasnovali v obliki odprtega depoja, v katerem je knjižno gradivo hranjeno po vseh potrebnih konservatorskih standardih, ob tem pa je v največji mogoči meri predstavljeno in na voljo strokovnjakom in zainteresirani javnosti. Zaradi zagotavljanja potrebnih standardov za konzervacijo starih knjig je ogled mogoč po dogovoru za zaključene skupine.

Pet let trajajoči projekt, ki še ni povsem zaključen
Kustosinja stalne zbirke starih knjig je dr. Simona Žvanut, njen asistent pa Gregor Gartner. Strokovna sodelavka pri zasnovi zbirke in izvedbi konservatorsko-restavratorskih postopkov je mag. Blanka Avguštin Florjanovič, sicer konservatorsko-restavratorska svetnica pri Arhivu RS, s katero so vzpostavili sodelovanje že na začetku projekta leta 2019. A njeno delo še ni končano, saj se bo, kot načrtujejo v muzeju, skozi vse knjige prebila v od petih do šestih letih ter jih tako stabilizirala in rešila pred nadaljnjim propadom. Za izdelavo opreme nove knjižnice je poskrbel mizar, rokodelec in strokovnjak za tovrstne knjižnice Matija Hiršenfelder.

Načrtovana digitalizacija vsaj treh redkejših knjig na leto
Za vzpostavitev nove stalne zbirke starih knjig in njeno odprtje sta bila potrebna "velik vložek znanja, virov in vzpostavitev sodelovanja z različnimi ustanovami in posamezniki s specifičnimi znanji", je na odprtju poudarila direktorica muzeja Saša Nabergoj. Tako je bil po njenih besedah pod vodstvom kustosinje "vzpostavljen celovit interdisciplinarni proces, ki je vključeval temeljit pregled in oceno stanja zbirke, več kot pol stoletja hranjene v depojih, ter izvedbo konservatorsko-restavratorskih posegov". Kot je še dodala direktorica, so že med pripravljanjem zbirke povezali tudi z Oddelkom za digitalne vsebine Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), kjer bodo v prihodnjih letih nadaljevali postopno digitalizacijo izbranega gradiva. Po besedah kustosinje bodo letno digitalizirali vsaj tri redkejše knjige iz zbirke, s čimer bo digitalizirano knjižno gradivo dostopno tako na spletni strani Loškega muzeja kot tudi v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib).

Številne knjige v zbirki presegajo lokalni pomen in so del pisne kulturne dediščine. Med zbirkami je več sto naslovov, ki so izšli pred letom 1800 in že zaradi svoje starosti veljajo za kulturni spomenik. Zanimive in pomembne pa niso le zaradi svoje starosti, redkosti ali izvora, temveč tudi vsebine, saj ponujajo vpogled v razvoj posameznih znanosti in strok ter človekovo življenje na različnih področjih v preteklosti, poudarja kustosinja Simona Žvanut.

Med 600 knjigami zbirke zakoncev Tavčar kar 200 antikvarnih izdaj
Še posebej dragocena je obsežna Knjižnica Ivana in Franje Tavčar z Visokega, ki vsebuje več kot 600 naslovov, od katerih je kar okoli 200 antikvarnih izdaj. Knjige v nemščini, latinščini, francoščini, italijanščini, slovenščini, češčini, srbščini in hrvaščini datirajo v čas od 16. do 20. stoletja. Po besedah kustosinje je v knjižnici presenetljivo malo knjig s pravnega področja. Veliko je knjig antičnih piscev, ženskih revij, kuharic, učbenikov, koledarjev, knjig o astronomiji in naravoslovju ter priročnikov.

"Če omenim le eno od številnih – priročnik za plemiške stanove za vodenje svojih posesti in družine Georgica Curiosa aucta oder Adeliches Land Leben iz leta 1715/1716 je zaradi bogate vsebine in ilustracij izjemen vir za preučevanje nekdanjega načina življenja," je še navedla kustosinja. Ob tem je poudarila, da Knjižnica zakoncev Tavčar "priča o njuni široki izobrazbi, raznolikih zanimanjih, odnosu do dediščine in izrisuje podobo dveh zanimivih intelektualcev tedanjega časa v našem prostoru. S tem pomembno prispeva k poglobljeni in čim bolj celostni predstavitvi njunega življenja in dela v naših zbirkah na gradu in Dvorcu Visoko". Veliko je tudi verskega tiska, za katerega predvidevajo, da je pripadal še rodbini Kalan, od katere sta zakonca Tavčar kupila posestvo na Visokem. Ob tem obstaja možnost, da so knjige z versko vsebino zapuščina nekdanjih ukinjenih samostanskih knjižnic, ki jih je Ivan Tavčar kot ljubljanski župan prevzel kot odpisano gradivo in prinesel na Visoko.

Simona Žvanut je posebej opozorila na številne knjižne vezave v tej in drugih zbirkah, ki jih lahko prav tako štejemo za redke primere. Kot izjemne je izpostavila še posebej tiste, ki so v celoti izvirne in sovpadajo z nastankom knjig. "V zbirkah imamo na primer pergamentno vezavo iz leta 1681, vezave v brokat papirju, polusnjene vezave z ročno izdelanim marmoriranim papirjem ali še starejšim kleister marmorjem, vezavo v galunski svinjski koži s slepimi odtisi, vezavo v kozjem taninskem usnju z vtisom marmorja, lesene bukove platnice, medeninasta zapirala, papirne vezave z bukovim furnirjem v osnovi, zlate obreze in tako naprej. Te vezave so pričevalci človekovega rokodelskega znanja, mojstrstva in še številnih drugih vidikov," je še dejala kustosinja.

Požrešna srebrna ribica konkretno zamaknila odprtje stalne zbirke
Leta 2023 so v eni od knjig odkrili srebrno ribico, ki uničuje papir. Posledično so morali dati vse knjige v razkuževanje oziroma na "zaplinjanje" na ZVKDS-jev Restavratorski center v Ljubljani, s čimer so poskrbeli, da v njih ni več zajedavcev. Tako so zbirko starih knjig lahko na ogled postavili šele ob izteku preteklega leta. Sprva je bilo namreč odprtje načrtovano v Tavčarjevem letu, ki smo ga zaznamovali leta 2023.