Na knjigo Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik je pred dobrim letom opozorila bralka, češ da gre za knjigo za sladokusce, vendar bi za večji bralni užitek lahko faksimile pisem, ki jih je leta 1943 uredil Tine Debeljak, tudi prepisali. Po mnenju urednice Nele Malečkar jim je uspela praznična izdaja, ki jo je z uvodno in spremno besedo obogatil nekdanji vodja rokopisne zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici Mihael Glavan.

Po Glavanovem mnenju je bila knjiga jeseni 1943, ko je izšla v 500 numeriranih izvodih pri Ljudski knjigarni v Ljubljani, dosežek slovenskega predmodernega faksimila, saj gre za tisti čas najboljše izdelane posnetke izvirnega gradiva. Danes je po njegovih predvidevanjih ohranjenih manj kot 50 izvodov, poleg tega pa ostaja uganka, kam so izginila izvirna pisma. Ivan Cankar jih je pošiljal Franzotovima sestrama Nini in Mariji, svojima rožniškima gospodinjama, predvsem prvi, njena hči pa jih je prenesla uredniku Debeljaku, ki jih je nato izročil direktorju založbe.

Kam so izginila pisma?
Leta 1945 sta oba morala zapustiti Slovenijo in morda jih je direktor založbe odnesel s seboj v Argentino, vendar jih tam niso našli. Morda so jih vrnili lastnici, čeprav vnukinja zatrjuje, da mama o tem ni nikoli govorila. Da bi jih nova oblast po vojni uničila, se zdi Glavanu malo verjetno, ker so Cankarja spoštovali, zato obstaja upanje, da še kje obstajajo, je povedal na predstavitvi. Pisma so sicer, kot je presodil že Debeljak, slavospev Rožniku in hvaležnosti omenjeni družini, zato imajo za Ljubljano še poseben pomen.
V novi izdaji so ohranili Debeljakovo študijo in jo dopolnili s pojasnili, med drugim z zgodovino nastanka in usodo knjige. Ohranili so tudi izbor nekaterih faksimilov, ki jim je Glavan dodal prepise vseh pisem z najbolj potrebnimi komentarji. V tretjem delu pa je Glavan podrobno opisal Cankarjevo življenje na Rožniku in usodo Franzotove družine, s katero je bil tedaj tesno povezan.
Na Rožnik je privabljal goste
Pri Franzotovih se je prvič počutil kot družinski član, plačeval jim je bivanje, a ne redno in ne vselej z denarjem, predvsem pa je v gostilno na Rožnik tako privabljal goste, da je družina dejansko živela na njegov račun, je nadaljeval Glavan.
"To ni literarnozgodovinska knjiga, ki bi analizirala Cankarja kot pisatelja, temveč celovita podoba Cankarja kot človeka," je poudaril Glavan. Kot je dodal, je iz pisem razvidno, kako napreduje pisanje njegove Lepe Vide, kaj je razmišljal in kako je gledal na slovensko družbo oz. dolino šentflorjansko, kot jo je imenoval. Iz njih veje tudi njegova privrženost domovini in mestu, saj je bil Cankar nedvomno velik domoljub, je sklenil Glavan.