Pisatelj sodi med danes že redke predstavnike slovenske literature v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. Skupaj z Borisom Pahorjem in drugimi slovenskimi književniki, ki ustvarjajo v zamejstvu, ga uvrščajo v t. i. tržaško literarno šolo. To bodo podrobneje predstavili na simpoziju v ljubljanski mestni hiši, na katerem bodo 26. avgusta predstavili književno ustvarjanje Slovencev v Trstu od začetkov v Trubarjevem času do danes. Srečanje, ki ga pripravlja Cankarjeva založba v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, bo posvečeno visokima jubilejema Borisa Pahorja in Alojza Rebule, ki danes, 21. julija, praznuje 90. rojstni dan.
Njegov bogati opus zajema vse od zbirk esejev, dnevnikov do romanov, pa tudi drame, kratko prozo in druga publicistična dela. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine. Od šestdesetih let naprej, po doživetju Lurda, se je začel spoprijemati tudi z verskimi vprašanji.

Poleg rednih prispevkov bo kmalu izšel novi roman
Rebula še vedno ustvarja. Tik pred izidom pri Celjski Mohorjevi družbi je njegov novi roman Kominform v Zabrinju. Pripoved je postavljena v izmišljen kraj Zabrinje, ki pa ga lahko bralec umesti v zamejski prostor. V delu se je lotil fenomena, ki se ga doslej v literarni obliki ni še nihče. "Hotel sem obuditi spomin na pomen resolucije kominforma za tržaško ozemlje, predvsem za cono A," je dejal Rebula. Po njegovem mnenju nobena druga deklaracija ni tako posegla v vsakodnevno življenje Slovencev v zamejstvu. Resolucija je pomenila narodno katastrofo, levica se je razklala, veliko staršev pa je otroke po Titovem sporu s Stalinom raje pošiljalo v italijanske šole.
Rebula, ki velja za katoliškega intelektualca, še vedno redno objavlja tudi prispevke v rubriki Credo v tedniku Družina. V njih odpira različna eksistencialna in eshatološka vprašanja in pri tem izhaja iz svoje izkušnje vere, ki pa ne temelji na misticizmu. Njegovo duhovno življenje je zaznamovalo romanje v Lurd v 60. letih. Vendar ni tam, kot je dejal, doživel ničesar mističnega, ga pa je prav takrat nagovorila molitev oziroma stavek britanskega pisatelja Archibalda Cronina: "Vsakdanji rožni venec me je obvaroval pred številnimi življenjskimi prepadi."
Prečenje več časov in krajev
Rebula navdih za svoja dela išče v zgodovini, od biblične dobe, prek antike do srednjega veka ter v današnjem trenutku. "A skozi zgodovino vedno odkrivam tudi sedanjost," je dejal. Ob tem je poudaril, da ga zanimata preteklost in sedanjost celotnega sveta, ne le majhnega tržaškega območja, obenem vselej na prvo mesto postavlja slovenstvo. A njegovo obzorje seže širše: "Nista me zaznamovala Kras, ki ga imam zelo rad, niti Loka pri Zidanem Mostu, ki jo imam še raje, zadostovala mi ni niti Evropa, pač pa svetovno, planetarno občutje," je pojasnil upokojeni tržaški profesor, ki že nekaj let prebiva z ženo Zoro Tavčar v Loki pri Zidanem Mostu.
Po Rebulovih besedah razlika med zamejskimi ustvarjalci in tistimi iz osrednje Slovenije izhaja iz praktičnih dejstev - meje z drugim narodom in z drugo civilizacijo, obenem pa jih je zaznamoval tudi drugačen družbeni sistem. "Mi smo v nasprotju s književniki v matični državi živeli v demokratični družbeni ureditvi," dodaja Rebula, ki ga današnji družbenopolitični položaj v Sloveniji ne preseneča, saj je "navidezen kaos [...] posledica demokracije". Hkrati opozarja, da boljše rešitve ni, saj je alternativa le ena - diktatura.
Plodno ustvarjalno življenje
Akademik, pisatelj in prevajalec, ki se skromno predstavlja kot upokojeni srednješolski profesor, se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini. Obiskoval je italijanske šole in se literarne slovenščine učil kot tujega jezika. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Med njegova najznačilnejša dela sodijo romani Senčni ples in V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan ter zbirka meditacij Gorje zelenemu drevesu in Nokturno za Primorsko. Veliko Rebulovih knjig je izšlo pri založbi Mladika, med njimi Cesta s cipreso in zvezdo, Previsna leta, dnevnik Iz partiture življenja (1977-1981) in Nokturno za Primorsko. Za zadnjega je leta 2005 prejel kresnika.
Rebula, ki je od leta 2009 redni član SAZU-ja, tudi prevaja latinsko, grško in italijansko književnost. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru in Prešernovo nagrado za celotni opus. Večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Ob 90-letnici mu je Slovenska škofovska konferenca podelila najvišje cerkveno priznanje - odličje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci.