Ob Kierkegaardu so se navdihovali tudi Slovenci od Kocbeka in Trstenjaka dalje.

Søren Kierkegaard je odraščal v protestantskem okolju rojstnega Koebenhavna in tam študiral filozofijo ter teologijo. Zatem je bil nekaj časa Schellingov učenec v Berlinu. Po vrnitvi domov so pričakovali, da bo prevzel službo pastorja, a se je temu odpovedal.

Kritika institucionaliziranega krščanstva
Zaradi vprašanja o (ne)smiselnosti življenja in religiozno vsajenega občutka krivde je začel iskati osebno resnico in osebno vero. Odklanjal je hegeljanski racionalizem in abstraktno razmišljanje ter v središče svoje misli postavil obstoj kot negotovo in celo paradoksalno posameznost, očiščeno vseh abstrakcij. Resnica je po njegovem mnenju obstajala samo v subjektivnosti.

Kot je na portalu Društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci zapisal Marko Nežič, so na njegovo eksistencialistično-religiozno misel vplivali njegov oče, vprašanje ženske in navdušenje nad Sokratovo filozofijo. Prvi mu je vcepil občutek za krivdo, vprašanje ženske je spodbudila zaroka, ki jo je razdrl po enem letu, iz Sokratove filozofije pa je doktoriral s tezo Pojem ironije v nenehnem odnosu na Sokrata.

Med njegova pomembnejša dela sodijo Ali - ali: fragment življenja (1843), Pojem tesnobe (1844), Razprave o krščanstvu (1848) ter Vaja v krščanstvu (1850). Slovenski javnosti je postal širše znan po izidu dela Bolezen za smrt, ki je izšlo leta 1987 pri Mohorjevi družbi v Celju v prevodu Janeza Zupeta.

V Sloveniji so se njegove obletnice spomnili junija v okviru mednarodnega filozofskega simpozija Miklavža Ocepka.