Knjigo, ki je izšla pod okriljem Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Archive Books iz Berlina, sta uredili izredna profesorica na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Beti Žerovc in raziskovalka na zagrebškem Inštitutu za umetnostno zgodovino Sanja Horvatinčić.

Več kot 500 fotografij in ilustracij na več kot 400 straneh
Z bogatim slikovnim gradivom podprta več kot 400-stranska knjiga ponuja premislek o ključnih značilnostih produkcije spomenikov v socialistični Jugoslaviji – med drugim, iz katerih spomeniških praks in komemorativnih običajev izvirajo, kdo so bili naročniki in kdo avtorji, katere so formalne in tipološke značilnosti teh spomenikov, kakšne komemorativne prakse so se razvile v povezavi s temi spomeniki ter kako je ta dediščina sprejeta in ovrednotena danes, tako v državah naslednicah Jugoslavije kot mednarodno, so zapisali pri društvu Igor Zabel.

V Atriju ZRC se je odvil pogovor o knjigi z urednicama, ki ga je moderirala znanstvena svetnica na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU-ja Tanja Petrović.

Trend navdušenja nad povojnimi spomeniki
Beti Žerovc je pojasnila, kako je nastala knjiga. Po njenih besedah je bil v času, ko je postala profesorica na filozofski fakulteti, aktualen trend navdušenja nad jugoslovanskimi povojnimi spomeniki, ki je obenem navdušil in zmedel študente, saj med drugim niso mogli razumeti, zakaj bi država, ki jim je bila predstavljena kot siva in totalitarna, vzpostavljala objekte, ki tako navdušujejo. Sanja Horvatinčić je poudarila pomen terenskega dela, saj so želeli spomenike predstaviti, kot jih vidimo danes. Ker pa je dober del spomenikov – predvsem iz drugih delov nekdanje Jugoslavije – danes uničen, so vključili tudi arhivske fotografije.

Spomenik je "zelo kompleksna zadeva"
Na temo spomenikov so pred časom pripravili seminar, pri katerem je že bila vključena tudi Sanja Horvatinčić, urednicama pa se je nato zdelo smiselno perspektivo študentov ujeti v knjigo. Ob obeh urednicah je besedila v knjigi prispevalo več avtorjev, objavljen pa je tudi intervju z beograjsko umetnostno zgodovinarko, umetnostno kritičarko in kuratorico Bojano Pejić (1948), ki od leta 1991 živi v Berlinu. Po besedah Beti Žerovc je bil projekt zastavljen interdisciplinarno, saj je spomenik zelo kompleksna zadeva – ima podstat in domicil v svojem času, povezan je z ritualom, lahko je tudi odstranjen. Avtorji prispevkov v zborniku so bili tudi gostujoči avtorji na seminarju, Bojana Pejić je denimo imela dve predavanji.

Ob Beti Žerovc, Sanji Horvatinčić in Bojani Pejić so besedila v knjigi prispevali še Marija Đorđević, Heike Karge, Ljiljana Kolešnik, Vladimir Kulić in Sabina Tanović.

Knjiga časovno sega tudi v 19. stoletje
Po besedah Beti Žerovc obstaja več razlogov, da knjiga Shaping Revolutionary Memory časovno sega v 19. stoletje. Eden je, da je bil na območju Balkana spomenik kot umetnostni medij izjemno dobro razvit, saj gre za prostor, kjer so že od omenjenega stoletja potekali nacionalno zaznamovani boji na njem živečih skupnosti. Te skupnosti so spomenik videle kot priložnost za bitje nacionalnega boja, množično postavljanje spomenikov pa je pripeljalo tudi do določene kakovosti.

Nemalokrat neznano avtorstvo
Sanja Horvatinčić je glede avtorstva spomenikov pojasnila, da jim za mnogo spomenikov avtorji niso bili poznani, še posebej v drugih republikah nekdanje skupne države. Kot je poudarila, so sočasno nastajali tako manjši in manj znani kot tudi večji, pomembnejši spomeniki. Za več spomenikov so bili avtorji izbrani na natečajih, pri čemer so ženske sodelovale le redko. Beti Žerovc je poudarila še, da se ženske tudi manj pojavljajo kot motiv na spomenikih – kjer pa se umetnost ni vpletala, so se ženske komemorirale bolj.

Naslednja predstavitev knjige Shaping Revolutionary Memory bo 7. marca na Dunaju.