Na Spodnji Polskavi rojenega avtorja je književna kritika opredelila kot začetnika popularnega pisateljstva pri nas. Z več kot 70 deli, med katerimi so bralci najbolj cenili ustvarjanje za mladino, se je znal prilagoditi okusu bralcem, kot je ocenil Janko Kos, pa je znal ohranjati tudi primerno literarno kakovost.

Ingolič je za svoja dela prejel več nagrad, med drugim leta 1949 nagrado Prešernovega sklada za roman Pot po nasipu, leta 1958 in 1967 Levstikovo nagrado, leta 1983 so mu podelili nagrado Avnoja, leta 1978 pa je prejel najpomembnejše slovensko kulturno priznanje, Prešernovo nagrado, v utemeljitvi katere so zapisali, da si jo je prislužil s sodobnimi zgodovinskimi književnimi pričevanji ter književnostjo za otroke in mladino.

Za mlade tako slikanice kot romani
Prav njim je bilo namenjenih največ Ingoličevih del, ki so jih listali tako najmlajši bralci kot že (skoraj) odrasli. Med njegovimi slikanicami velja omeniti dela Srečanje s povodnim konjem, Bila sem izgnanka, Deklica na sončnem žarku in Tonček-Balonček, zlasti bogat pa je predvsem njegov opus kratkih proznih del in romanov.

Največ bralcev ga še vedno pozna po Tajnem društvu PGC in Gimnazijki, pomembni so tudi mladinski romani Deček z dvema imenoma, Deklica iz Chicaga in Čudovita pot, med kratkimi proznimi deli pa velja posebej omeniti novele in črtice Na prelomu, Človek, ne jezi se in Oči.

Živi tudi na odrih
Avtor, ki ga uvrščamo v socialni realizem, pa je pisal ne le prozo, od katere lahko odrasli posežejo tudi po njegovih romanih Lukarji, Na splavih, Vinski vrh, Kje ste, Lamutovi?, Nebo nad domačijo in Lastovka čez ocean, ampak tudi drame. Mladi oder 1964, Bedak Pavlek, Mladi aktivisti, Mlatilnica in Vidim te, Veronika so le nekatera dela, ki jih lahko režiserji brez dodatne dramatizacije postavijo na oder.

Z mladimi se je srečeval vsak dan
Ingolič je znal mlade bralce nagovarjati tudi zaradi izkušenj, ki jih je vsak dan pridobival z mladino, ki jo je po gimnaziji v Mariboru, letu dni, preživetem v Parizu, in študiju slavistike v Ljubljani poučeval na Ptuju in v Ljubljani, kjer je leta 1992 umrl. Z akademiki pa je bil v stiku tudi prek SAZU-ja, ki se mu je leta 1976 pridružil kot izredni, leta 1981 pa kot redni član.