Muzej prikazuje njegove knjige, dokumente, umetnine in osebne predmete. Paz je umrl 19. aprila 1998, star 84 let.

Vdova zapuščine ni predala državi
Zbirka je razstavljena v dvorcu iz 17. stoletja, kjer je Nobelov nagrajenec za književnost iz leta 1990 živel s svojo drugo ženo, francosko umetnico Marie Jose Tramini. Vsi predmeti sicer še niso na ogled, ker pravni postopek glede premoženja, ki je ostalo v lasti Tramini, še ni končan. Ta je umrla leta 2018 brez oporoke.

Kdaj bo preostala zbirka na ogled javnosti, bo odvisno od tega, kako bodo napredovali omenjeni pravni postopki, je za francosko tiskovno agencijo AFP povedala vodja muzeja Leticia Luna.

Mehiška vlada je leta 1997 ustanovila fundacijo Octavio Paz, da bi ohranila in prikazovala njegovo delo. Vendar pa so njegova smrt leto pozneje in spori z njegovo vdovo zapletli upravljanje posestva do te mere, da se fundacija ni ohranila.

Po smrti Tramini je skupina intelektualcev pod vodstvom pisateljice in tesne Pazove prijateljice Elene Poniatowske zahtevala, da se njegova zapuščina razglasi za nacionalno dediščino.

Muzej, ki stoji na severozahodu prestolnice, ima za zdaj sedem sob, ki so odprte za obiskovalce. V petih je razstavljeno pohištvo in imetje para, v dveh pa so predmeti iz ateljeja druge žene.

Pesnik, esejist, prevajalec in diplomat Octavio Paz je objavil več kot 60 knjig, svojo prvo knjigo poezije Luna silvestre (Gozdna luna) pri 19 letih. V angleško govorečem svetu je bil najbolj znan po eseju iz leta 1950 na temo mehiškega nacionalnega značaja Labirint samote. Njegova dela so bila prevedena v več kot 30 jezikov.

Leto 1968 je bilo viharno tudi v Mehiki
V mladosti je Paz podpiral liberalizem in marksizem, pozneje pa je obsodil socialistične režime. Leta 1968 je zaradi krvave zadušitve študentskih demonstracij v Ciudadu de Mexicu odstopil kot mehiški veleposlanik v Indiji in se po začasnem azilu v Parizu leta 1969 vrnil v domovino, kjer je z drugimi liberalno mislečimi avtorji iz Latinske Amerike ustanovil revijo Plural.

Pozneje je predaval na Harvardu (leta 1980 mu je slovita univerza podelila tudi častni doktorat) in svoje vtise iz teh let zbral v knjigi Los hijos del Limo. Potem ko je mehiška vlada ukinila Plural, je ustanovil publikacijo Vuelta, ki jo je urejal vse do smrti.

Njegove pomembnejše pesniške zbirke so poleg omenjenih še No pasaran! (1937), Svoboda, častna beseda (1949), Orel ali sonce (1951), Sončev kamen (1957), Nasilni časi (1958) in Salamander (1958–62), eseja pa Lok in lira (1956) ter Izmenični tok (1967).

"Mehika je izgubila svojega največjega misleca in pesnika," je po njegovi smrti povedal takratni predsednik države Ernesto Zedillo.