Federico García Lorca v domovini ne velja le za enega največjih lirikov 20. stoletja - je tudi simbol nasprotnikov generala Franca, ki so padli v krvavi državljanski vojni. Kot glasen republikanec, homoseksualec in umetnik, ki je pisal o trpljenju marginaliziranih skupin, je bil Lorca poosebitev vsega, čemur so nacionalisti nasprotovali, in primerna tarča njihovega srda. Avgusta 1936, le mesec dni po Francovi vstaji, ki je sprožila vojno, je bil 38-letni pesnik aretiran, zaslišan in po hitrem postopku odveden pred strelski vod v bližini vasice Víznar. Falangisti so tistega popoldneva ustrelili tudi učitelja in dva bikoborska pripravnika, najbolj pa so se znesli nad "rdečim pedrom", kakor so zmerjali Lorco.

Vse smrti so bile enako tragične
To, da so pesnikove kosti končale v neoznačenem skupinskem grobu v bližini Granade, se številnim Špancem zdi sramota ("pokopan kot pes", je nekoč zapisal pesnik Vincent Manuel), a vse dozdajšnje pobude za odkop posmrtnih ostankov ustreljenih so se zaradi nasprotovanja Lorcinih potomcev izjalovile. Ti so namreč prepričani, da pesnika ne bi smeli obravnavati drugače kot druge žrtve. "Na tistem kraju je pokopanih med tisoč in tri tisoč ljudi. Delen izkop bi dajal vtis, da so nekateri pomembnejši od drugih. V svojem zadnjem počivališču bi moral ostati kot eden izmed mnogih, v abecednem redu," je v imenu družine sporočila pesnikova pranečakinja Laura.

Samo medijskega spektakla ne!
Zdaj si je družina zaradi drugačnih želja drugih vpletenih - potomcev učitelja Dioscora Galinde, ki je bil ustreljen zato, ker ni verjel v boga, in bikoborcev Francisca Galadija in Joaquina Arcollasa, ki sta bila anarhista in člana delavskega sindikata - delno premislila, poroča časopis El País. Družini Galindo in Galadi sta se s prošnjo za odprtje groba obrnili na sodišče; Lorcovi zdaj pravijo, da se sodnikovi odločitvi ne bodo zoperstavljali, da pa bi še vedno raje videli, če bi vse ostalo tako kot do zdaj. "To, da nočemo odpreti groba, ne pomeni, da zanikamo zgodovino ali da si zatiskamo oči pred njo." Strah jih je predvsem, da bi javnost iz tega naredila "medijski spektakel".

Kam bi ga sploh preselili?
Če bodo pesnikovi posmrtni ostanki resnično odkopani, se seveda postavlja vprašanje - kaj z njimi narediti. Lahko bi ga pokopali v New Yorku ob očetu ali ob materi in sestrah v Huerti de San Vicente, družinski poletni rezidenci v bližini Granade. Lorcov pepel bi lahko tudi raztresli po različnih krajih, ki so bili zanj pomembni, predlaga Laura García Lorca.

Dilema prihaja na petah nedavne pobude sodnika Baltasarja Garzóna, ki je pozval k raziskovanju usode v vojni pobitih republikancev, za katerimi se je izgubila vsaka sled. To naj bi pripomoglo k spravi v deželi, ki je v času Francove diktature (1939-1975) častila spomin na pobite nacionaliste, republikanska trupla pa pustila v neoznačenih skupinskih grobovih. Lani sprejeti zakon dopušča možnost finančne pomoči družinam pobitih, ki skušajo najti ostanke svojih pokojnikov.

Ana Jurc