V zbirki Iva zgoraj omenjene založbe je vsestranski umetnik Vinko Möderndorfer izdal novo pesniško zbirko Ko grem spat, namenjeno otrokom. Dramaturg in gledališki kritik Blaž Lukan pa je v humanistični zbirki Dialogi izdal knjigo Tihožitja in grimase s podnaslovom Gledališke ekspresije.

Möderndorfer, ki je sicer bolj znan po literaturi za odrasle in gledališkem ustvarjanju, se je v svoji pesniški zbirki za otroke lotil zanimivih in duhovitih peripetij dveh dečkov. Pesnik je v delo ujel teme, ki veselijo in težijo otroke, kot so dolgčas in nasproti tega veselje igre, bratovska ljubezen, prva zaljubljenost in otroški strahovi. Glavna junaka pesnitev sta nečaka, ki pa nista nujno neka realna podoba malčka, saj je, kot pravi sam Möderndorfer, izhajal iz osebnih refleksij in spominov na otroštvo.

Möderndorfer še dodaja, da je za pesniški poklic nujno ohraniti in pestovati otroka v sebi, saj je prostodušnost otroka, ki jo pesniki čuvajo in negujejo, bistvena za literaturo, predvsem pa poezijo. Knjigo je ilustriral Izar Lunaček, ki je znan po risanju stripov, grafično pa jo je oblikoval Didi Šenekar.

Gledališko življenje
Lukan je v svoji knjigi Tihožitja in grimase zbral že v časopisih in revijah objavljene eseje o igralcih. Z naslovom je avtor želel prikazati prehod iz statike v dinamiko oziroma iz neke slike v neko grimaso, ki jo razume kot gibanje. Gre za Lukanovo metodo, s katero je pisal o igralcih in njihovem delu; skušal jih je najprej ustaviti v neki sliki, potem pa jih je z največkrat erotičnim angažmajem pripravil k drugačni govorici, kot smo je vajeni. Igralci niso spregovorili skozi neki opis ali psihologijo, ampak skozi svoje telo in njegovo življenje.

Lukan se ji je skušal približati tako, kot bi pisal poezijo - skozi podobo, ki preraste v prispodobo, nato pa v njej zaživi. Prav zato so opisi hkrati metaforični in konkretni. Druga polovica knjige je namenjena Lukanovim subtilnim razmišljanjem, ki se usmerijo v refleksijo gledalčevega oziroma kritikovega intimnega spopada med prakso in refleksijo.