Roman Tisti, ki smo ga oboževali (L’autre qu’on adorait) je bil lani v ožjem izboru za Goncourtevo nagrado, a je ni prejel; so pa zato nagrado pisateljici podelili slovenski študenti, ki so lani vzporedno izbirali "svojega" zmagovalca med finalisti za najvišje francosko literarno priznanje. Ob izidu slovenske različice romana, ki ga je pod okriljem Mladinske knjige prevedel Iztok Ilc, je bila Cusseteva tudi gostja festivala Nodierjevi dnevi v Ljubljani.

"Delno avtobiografski roman", ki protagonista nagovarja v drugi osebi ("Nekega aprilskega popoldneva pokličeš Nicolasa in mu predlagaš, da bi šla v kino ..."), je ganljiv literarni spomenik umrlemu prijatelju. "Thomas Bulot", kot ga je krstila za potrebe romana, je bil namreč pisateljičin resnični ljubimec in pozneje najboljši prijatelj, neverjetno inteligenten in nadarjen akademik, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Njegov vsakdan newyorškega intelektualca je prepojen z džezom, klasičnimi filmi, asociacijami na Prousta, Rimbauda in Baudelaira.

A obenem obstaja tudi druga plat takega nezakoreninjenega življenja: trenutki globoke osamljenosti in hrepenenja, sabotiranje ene ljubezenske zveze za drugo, zamujene priložnosti za napredovanje na akademski lestvici ... Vrsta let bo morala miniti, preden bodo Thomasovi najbližji in on sam te simptome povezali v koherentno razlago: bipolarna motnja. Čeprav nam pisateljica, ki je sebe v roman vključila kot enega od likov, že na prvih straneh razkrije, kako se Thomasova zgodba konča, pa Tisti, ki smo ga oboževali vseeno ni zgodba o bolezni in smrti, prej pripoved o iskanju lastnega jaza in lastnega mesta pod soncem.
Več o romanu pa v spodnjem intervjuju.

Roman Tisti, ki smo ga oboževali je bil leta 2016 nominiran za Goncourtevo nagrado. Za svojega najljubšega med nominiranci so ga lani v okviru projekta Goncourtev seznam/Slovenski izbor imenovali slovenski študenti. Enako so se odločili njihovi romunski, švicarski in belgijski kolegi. Vas je presenetilo, da dvajsetletnike tako pritegne roman, ki v veliki meri popisuje neuspehe in razočaranja, ki se na posameznika nalagajo z leti?
Zelo sem vesela, da so študenti izbrali moj roman, nisem pa presenečena. Z zgodbo se lahko poistoveti ogromno mladih ljudi, tudi taki, ki niso nagnjeni k samomoru. Thomasova zgodba je v resnici zgodba vsakega mladega človeka, ki skuša najti službo, ki skuša najti ljubezen. Včasih je bilo to stabilnost najteže najti v Ameriki, zdaj pa je že povsod enako. Obenem je junak skrajno živahna oseba, ki so ji blizu vse stvari, ki zanimajo mlade - obožuje zabave, ženske, pijačo, glasbo in filme. Z vsem tem se najbrž bralci identificirajo.
Na tem mestu se lahko zoperstaviva pričakovanjem, da morajo biti nominiranci skromno "veseli že tega, da so jih upoštevali". Ste bili razočarani, ko niste zmagali? Mislite, da bi si roman to zaslužil?
O tem zdaj ni več kaj reči. Seveda si ne moreš kaj, da v trenutku razglasitve ne bi bil razočaran. Po drugi strani pa spet ni taka reč: nagrade so super za dvigovanje naklad, ne spremenijo pa samega dela. Knjiga že obstaja, neodvisno od vseh priznanj. To je bil moj dvanajsti roman in mislim, saj sem neko zvesto jedro bralcev imela že od prej, da je bila njim knjiga zelo pri srcu.

V založniškem svetu so nagrade seveda silno pomembne. Pomenijo avtomatičen poskok prodaje, prepoznavnosti itd. A zdi se, da to za Francijo velja še bolj kot za druge evropske dežele ali ZDA: obstaja pravcata sezona nagrad, ki vrhunec doseže prav s podelitvijo goncourta. Kaj je botrovalo temu?
Nimam pojma, zakaj je Francija drugačna, dejstvo pa je, da je v igri ogromno denarja. Če žirija izbere "dobrega goncourta", torej takega zmagovalca, ki bo ljudem všeč, je prodanih približno 600 tisoč izvodov knjige. To je za leposlovje ogromno! Moj najuspešnejši roman je prodal nekaj več kot 50 tisoč izvodov, pa je že s tem obveljal za veliko uspešnico. Velika nagrada, kakršna je Goncourteva, lahko majhno založbo za več let reši pred propadom; če hiša zasluži ogromen kup denarja, si lahko privošči tudi izdajanje bolj tveganih, manj komercialnih del. Na koncu imamo od tega torej vsi korist.

Res je, da imamo Francozi ogromno nagrad: Goncourtevo, nagrado Goncourt des lycéens, ki sem jo dobila leta 2008 (takrat je prodaja mojega romana Un brillant avenir poskočila s 50 tisoč na 150 tisoč izvodov), pa nagrado prix des lectrices de Elle (bralk revije Elle) in tako naprej. Založbe morajo pač služiti, pisatelji pa tudi: z veliko nagrado se lahko preživljajo naslednjih pet let ali pa kupijo stanovanje. Pisatelji praviloma niso ravno bogati ljudje - od knjižne "pogače" jim pripade samo zelo zelo majčken kos, kakih deset odstotkov! Hvala bogu, če se kdo lahko reši životarjenja v najemniški sobi.
Ah, ko bi vsaj vsi pisatelji živeli kot Marcel Proust, ki se mu z gmotnimi skrbmi ni bilo treba ubadati ...
Ja, potem bi jim bilo lahko vseeno za nagrade. Ampak tudi Proustu so nagrade pomenile ogromno! Člane žirije za Goncourtevo nagrado je vabil na večerjo in podobno. (Smeh.)

Razkorak med spoloma je pri literarnih nagradah po navadi velik, pri Goncourtevi pa še posebej: doslej so jo osvojili 103 pisatelji in samo 12 pisateljic. Zmagovalci so skoraj vedno iz Francije (in ne iz drugih francosko govorečih dežel), navadno kar iz Pariza. Tudi če upoštevamo samo leta po vzponu gibanja za pravice žensk v šestdesetih in sedemdesetih, je statistika manj spodbudna kot denimo pri Bookerjevi ali Pulitzerjevi nagradi. Na drugih področjih javnega življenja Francija praviloma ni na repih tovrstnih seznamov. Kaj nam torej to pove o družbi?
Vem, to je neverjetno. Star, zaprašen fantovski klub. V žirijah večinoma sedijo moški in približno vsakih deset let se spomnijo, da bi se pa morda spodobilo, da dajo nagrado kaki ženski, sicer bo videti res slabo. (Smeh.) Sva se pa s pisateljico Annie Ernaux pred kratkim pogovarjali in izpostavila je, da si ženske v povprečju ne morejo privoščiti, da bi pri svoji karieri vztrajale tako dolgo kot njihovi moški kolegi, tudi zato, ker skrbijo za družino. V družbi so ženske še vedno tiste, ki podpirajo tri od štirih vogalov vsakodnevnega življenja.

V knjigi opisujete akademsko kariero, ki jo poznate iz lastnih izkušenj. (Cusseteva ima en doktorat iz Pariza in drugega z univerze Yale, kjer je nato več kot deset let poučevala književnost, op. n.) Zelo nazorno pokažete pritisk, povezan z vzpenjanjem po akademski lestvici – doktorski študenti in drugi akademiki so v nenehnem naprezanju za objavami in priporočili, saj se potegujejo za zelo omejeno število univerzitetnih služb. Intelektualna sfera ni neka eterična, od realnega sveta odrezana eksistenca; znašla se je pod istim neizprosnim škornjem kapitalizma kot navadni smrtniki.
Akademski svet v ZDA ima dve plati. Pozitivna stran je to, da je na razpolago precej denarja - profesorji in akademiki, ki imajo redne službe, imajo zelo dobre razmere za delo, dovolj finančnih sredstev za svoje raziskave in potovanja ... Skratka, živiš veliko bolje, kot bi z enako izobrazbo in enako službo v Evropi. Na drugi strani pa je proces pridobivanja redne profesure: videla sem ogromno žensk, ki so morale skozi to. Kajti najteže je ravno za ženske; prvo službo dobijo v zgodnjih tridesetih, redna profesura sledi šele sedem ali deset let pozneje. To so za žensko kritična leta, leta, v katerih spoznaš svojega partnerja in si ustvariš družino. No, in zato v ZDA redno profesuro dobi neprimerljivo več moških kot žensk. V mojem romanu je protagonist sicer moški. Vse zavrnitve in menjave služb, v katere je prisiljen, niso nič neobičajnega - je težko, a povsem običajno. Le redkokdo dobi naziv rednega profesorja pred 40. letom. S tem je povezanega ogromno stresa.

Protagonistova akademska kariera se seveda prepleta z njegovim zasebnim življenjem in širšimi danostmi družbe. Skozi njegove oči se zazrete v Ameriko oz. v to, kako se je v dvajsetih letih spremenila: njen vse večji odpor do tujcev Thomas opiše kar kot "fašizem". Kako ste kot Evropejka doživljali zadnja desetletja v ZDA in ali vas je presenetilo, do kakšnih skrajnosti so se stopnjevale določene prvine ksenofobije?
Izkušnja mojega prijatelja v resnici ni enaka moji. Že res, da sem bila profesorica na Yalu, ampak živela sem v New Havenu, ki je majhno univerzitetno mesto, v krogu profesorjev z Yala. Živela sem tudi v New Yorku, ampak - saj veste, kaj pravijo: New York ni Amerika, saj vsak prihaja od kod drugod. Tako da v resnici ne poznam "prave" Amerike. Morala sem si predstavljati, kako se je počutil Thomas, ko so ga pošiljali na kraje, ki nimajo nobenega opravka z ZDA, kot jih poznam jaz. Na primer v Portland v Oregonu, ki je skrajno levičarsko, svobodnjaško mesto strpnosti in svobode. Nato pa ga služba popelje v Salt Lake City, mesto mormonov. To je zanj kot drug planet: verska Amerika, vsi so pri dvajsetih že poročeni ... Skuša se prilagoditi, ampak Parižan med mormoni, to je nadrealistično. Zadnjo etapo preživi v Richmondu v Virginiji, ki je lepo mesto, a popolnoma drugačno od Evrope, kjer so mesta prežeta s kulturo. Evropejci ne razumemo, kako je bil Trump lahko izvoljen, ker ne poznamo te druge Amerike. Roman je nastal še pred Trumpovim vzponom, ampak že takrat je bilo jasno, da Thomas (Evropejec) ne more zares dojeti duha "globoke" Amerike.

Po formalni plati v vašem romanu izstopa predvsem drugoosebni pripovedovalec. V resnici je to zelo redek literarni prijem, takole na pamet se spomnim le primera Itala Calvina (Če neke zimske noči popotnik). Nagovor "tebe" je v književnosti dvoumen: po eni strani naslavlja protagonista, po drugi pa tudi bralca, ki ga na ta način potegne v pripoved. Kako ste prišli do odločitve, da je to najboljši pristop za zgodbo, ki ste jo hoteli povedati?
To v resnici niti ni bila odločitev, ampak vizija, zaradi katere sem sploh lahko napisala knjigo. Videla sem Thomasa v njegovem stanovanju v Richmondu, kako se pogovarja sam s sabo. Tako kot se pogovarjamo sami s sabo, kadar se skušamo motivirati za kako delo, npr.: "Catherine, spravi se skupaj, tole moraš opraviti, saj bo šlo, boš videla." Skuša biti optimističen, čeprav v okoliščinah, ki so iz moje perspektive polne obupa. Videla sem njegovo stanovanje, njegovo osamljenost, njegove poskuse preživetja - od tod se je pojavil glas. "Ti" v pripovedi je torej Thomasov nagovor Thomasa, ne moj, ker kot pripovedovalka nekaterih stvari preprosto ne bi mogla vedeti. Ker pišem o resnični osebi, nisem mogla uporabiti prvoosebne pripovedi, ker ne vem, kdo je v resnici bil ta "jaz". Tretja oseba pa je po drugi strani preveč brezosebna, distancirana. Druga oseba ima ravno pravo razmerje bližine in oddaljenosti.

V zvezi z romanom Tisti, ki smo ga oboževali bralce najbrž najbolj zanima, koliko je avtobiografski, in povedali ste, da gre za v celoti resnične dogodke in resnične osebe, ki ste jim le spremenili imena. Mi lahko razložite koncept "avtofikcije" (fr. autofiction), ki se uporablja predvsem v zvezi s sodobno francosko književnostjo? V čem se razlikuje od avtobiografskega romana? Kje so meje med pisanjem o sebi in pisanjem leposlovja - in, ko smo že pri tem, kaj je sploh "resnica"? Rekonstrukcija faktografije ali čustvenih razsežnosti določenega trenutka?
Avtofikcija je francoski koncept, tako je, natančen pomen besede pa je odvisen od posameznega pisca. Zame to pomeni "resnično fikcijo", leposlovje o meni sami, ki skuša biti karseda zvesto resnici - resnici, ki seveda ni neka objektivna stvar. Napisala sem nekaj takih knjig, na primer knjigo o moji mami, ki sem jo naslovila Sovraštvo do družine (La haine de la famille), čeprav je polna ljubezni. Izdala sem še Vrhunec (Jouir), ki popisuje moje spolno življenje, in knjigo z naslovom Priznanja skopuhinje (Confessions d’une radine) o svojem odnosu do denarja. Katoliška vzgoja (Une éducation catholique) je bila knjiga o mojem judovsko-katoliškem poreklu. V Tistem, ki smo ga oboževali celo omenim eno od prejšnjih knjig, v kateri sem posamezna poglavja namenila svojim prijateljem - tudi tisto je bila avtofikcija.

Roman, ki ga imava pred seboj, pa po moji definiciji ni avtofikcija. Govori o resnični osebi, a Thomasa sem si morala izmisliti. Poustvarila sem ga na podlagi stvari, ki sem jih o njem vedela. Morala sem si ga izmisliti. Imel je na primer neskončno rad glasbo, Nino Simone in Keitha Jarretta. Nine Simone nisem zares poznala, ker ne poslušam veliko glasbe, še posebej ne džeza. Preposlušala sem vse, prebirala besedila, si delala zapiske ... V romanu si predstavljam, katere pesmi je imel najraje in kako se je ob njih počutil. O Thomasovem poklicnem, akademskem življenju sem vedela veliko, ker me je kot kolegico velikokrat vprašal za nasvet - o ljubezenskem življenju pa sem vedela veliko manj, zato sem ga morala rekonstruirati. Lahko sem se oprla na čas najinega ljubezenskega razmerja v mladih letih in na čas, ko je bil v zvezi z mojo prijateljico. O drugih njegovih ženskah ne vem ničesar, včasih samo njihovo ime. Vsebino zvez z Romunko Ano, z Rusinjo Olgo in z Američanko Noro sem si morala pač izmisliti. Fikcija in resnica, oboje hkrati.

Če v knjigah popisujete svoje spolno življenje in svojo družino, seveda ne pišete samo o sebi, ampak tudi o ljudeh, ki so vam blizu. S tem je povezano tveganje, da se bo kdo, ki ga imate radi, počutil izdanega. Gotovo morajo kdaj prebrati tudi kaj nelaskavega o sebi. Mora vaš najožji krog preprosto sprejeti, da je umetnost pred vsem drugim in da je vsaka interakcija lahko prizor v kakem bodočem delu?
No pri meni umetnost ni pred vsem drugim. Bolje rečeno, umetnost je glavna prioriteta, ko pišem - ne morem se cenzurirati, ko ustvarjam. Če hočeš biti zanimiv, moraš iti tako daleč, kot se le da. In po navadi imam zelo dober občutek za to, na katero občutljivo točko je treba pritisniti. Seveda pa imam izbiro, ali bom napisano knjigo izdala ali ne.

Pa ste že kdaj napisali kaj, česar potem niste izdali?
Sem. Zaradi moža. Rokopisa sploh ni prebral, a ni hotel, da bi izdala knjigo, ki načenja zanj bolečo temo. To je bila moja izbira. Lahko bi seveda rekla, da sem umetnica, da ne morem pristajati na cenzuro in da bom knjigo izdala. V tem primeru bi tvegala, da ga bom izgubila. In tega tveganja nisem bila pripravljena sprejeti.
V resnici je mož nasprotoval tudi tej knjigi, saj je vedel, da Thomasova sestra noče, da bi pisala o bolezni in smrti njenega brata. Poskušala sem mu razložiti, da o samomoru ne pišem zato, da bi provocirala, ampak zato, da bi vrnila življenje temu čudovitemu človeku. Na koncu je rokopis prebral in mu je bil zelo všeč; to je bila zame velika zmaga.

Pa Thomasova družina? So vas obtožili eksploatiranja smrti bližnjega za svoje pisanje? Ali pa so delo na koncu dojeli kot literarni poklon svojemu bratu in sinu?
Njegovi starši so mrtvi, sem si pa zelo želela privoljenje njegove sestre. Peljala sem jo na kosilo in ji pojasnila, da vem, da ni hotela, da bi knjigo napisala, ampak da sem jo vseeno. Prej ji nisem mogla povedati, ker je pisanje zelo krhka stvar in bi se lahko vse sesulo v nič. Bila je zelo spravljive volje, češ da je bilo to že zdavnaj in da ona ni braniteljica bratove časti. Skratka, da naj delam, kar hočem. Kako sem si oddahnila! Potem pa si je premislila, še preden je prebrala rokopis. Poslala mi je zelo jezno pismo. Ne vem, kaj se je zgodilo. Pisala sem ji nazaj in ji pojasnila vse o projektu, pa mi ni odgovorila. Izdala sem knjigo in nikoli ni več stopila v stik z mano. To je žalostno, ampak samomor vzbudi ogromno občutkov krivde v preživelih.

Iz zadnjih poglavij knjige bi se dalo v resnici razbrati očitek vsem prijateljem in družinskim članom, ki so vedeli, da s Thomasom ni vse v redu, a niso dojeli, kako globoke so njegove težave. Skušali so posredovati, a so naredili premalo in prepozno, da bi ga rešili.
Seveda, tudi sebe vključujem med te ljudi. Ampak - kaj naj bi naredili? Bili smo na drugi strani oceana. Predstavljajte si, da morate v Ameriko in nazaj domov privleči prijatelja, ki noče iti z vami. Kako naj človek ve, da bo bližnji naredil samomor? Te smrti so za okolico skoraj vedno nepričakovane. Zaradi globoko pokopanih občutkov krivde nihče noče brati o bolezni, o smrti. Ampak v resnici nisem napisala ničesar, kar bi lahko presenetilo ali šokiralo ljudi, ki so stvar poznali od blizu.

Branim se lahko samo s tem, da sem knjigo napisala iz ljubezni. Hotela sem pisati o neverjetno vztrajnem boju proti demonu, proti bolezni - do konca se je junaško boril. Mnogi bralci mi rečejo, da se počutijo, kot da so ga poznali. V tem pogledu mi je uspelo, lahko pa vam povem, da oseba v knjigi resničnemu Thomasu ne seže do kolen. Kdor mu je bil blizu, ve, da je bil veliko briljantnejši, veliko bolj duhovit - ampak tako dobra pisateljica pa spet nisem! (Smeh.) Naredila sem, kar sem lahko.

Gotovo ste pred pisanjem veliko prebrali o bipolarni motnji. Po eni strani je diagnoza za Thomasa olajšanje, saj ima končno pojasnilo, zakaj se mu toliko stvari v življenju sfiži. Po drugi strani pa me je presunilo to, da kar naenkrat ni več prepričan, kaj je v resnici del njegove osebnosti in kaj je simptom bolezni. Bipolarna motnja med drugim povzroča nespečnost, spolno promiskuiteto in v maničnih fazah celo pripomore k nagnjenosti k aliteracijam in drugim besednim igram. To se mi zdi osupljivo.
Seveda ne vem, kaj si je on mislil o vsem tem, ker se o bolezni nisva pogovarjala; ti strahovi v zvezi z identiteto so zrasli na mojem zelniku. Koliko te taka bolezen določa? Osebno mislim, da te ne. Bipolarna motnja se da zamejevati z zdravili, čeprav se je ne da pozdraviti. Moj protagonist izgubi upanje, ampak to ni nujno tudi moje mnenje. Spomnim se, da sem, ko je bil še živ, govorila s prijateljico, ki me je opozorila, da gre za zelo resno bolezen z visoko stopnjo samomorilnosti. On, pa samomor? Nikoli, sem si mislila. Sploh me ni skrbelo. Hotela sem pisati tudi o tem zatiskanju oči in pretvarjanju, da se kaj takega ne more zgoditi.

Roman je prepleten s številnimi literarnimi in biografskimi navezavami na Marcela Prousta. Ne samo zato, ker je veliki literat predmet protagonistove doktorske disertacije, ampak tudi zato, ker se Thomas rad primerja s Proustovim strahom pred neuspehom, z njegovimi obdobji nezmožnosti pisanja, s tem, da se je včasih zavlekel v posteljo in se skrival pred svetom. Ste pred pisanjem predelali ves romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa? Prevajalec Iztok Ilc je omenil, da je imel ogromno dela z iskanjem navedkov iz izvirnika.
Točno to sem počela. Vse romane sem prebirala z eno samo mislijo pred očmi - kako bi jih dojemal Thomas, kaj bi ga v njih nagovorilo? Posamezni odlomki o ljubezni in ljubosumnosti mene osebno niso pretirano nagovorili, ker pač nisem na taki točki v svojem življenju, a sem jih izpostavila, ker bi pritegnili Thomasa. Osupnilo me je, kolikokrat Proust o sebi izjavi, da je popolnoma nenadarjen, da je razočaral svojo mamo, ker ni postal velik pisatelj, in tako dalje. Z mojim prijateljem nisva nikoli debatirala o Proustu, a dejstvo je, da ga je študiral - in Proust je nezamenljiv, niti enega pisatelja ni, ki bi ga lahko vstavila namesto njega.

Zavedam se, da je knjiga prevajalsko težka; neka moja študentka je prevajala odlomek v angleščino in sem ji pri tem morala pomagati. Zavedam se, da uporabljam gost, s frazami natrpan jezik: ta študentka je na več mestih prevedla točno obratno od tega, kar sem hotela povedati. (Smeh.) Takrat me je malo zaskrbelo, kaj se dogaja s prevodi v jezikih, ki jih ne razumem. Trenutno sicer ni nobenih načrtov, da bi izšel kak uraden angleški prevod tega dela: kritika ameriške družbe, položena na jezik Francozu? To jim tam ni preveč všeč.

Zakaj ste prizor samomora postavili na sam začetek knjige, še pred prvo poglavje? Ta odločitev popolnoma spremeni ton zgodbe: ne beremo več, da bi izvedeli, kaj se zgodi, ker to že vemo. Namesto tega je poudarek na počasnem postopku in okoliščinah duševnega razkroja.
Tako sem se odločila, ker se zgodba razteza čez več kot dvajset let: ko Thomasa spoznamo, ima nekje med 17 in 19 leti. Ton je v teh prvih poglavjih zelo lahkoten, poln življenja: študentski protesti, ljubezensko razmerje s prijateljevo sestro (torej z mano) in tako dalje. To je zelo drugačno od vsega, kar sledi v drugi polovici romana. Bralcev nisem hotela zavajati glede tega, kakšno zgodbo pišem. S prizorom smrti jasno povem: to je moja tema. Smrt pri 39 letih.

Ena od Thomasovih lastnosti, ki so prav tako morda simptom bolezni, je strah pred povprečnostjo. Tako se boji, da bi bilo njegovo pisanje slabo, da se ne more lotiti dela. O sebi v knjigi pravite, da ste drugačni, da vas prazna stran ne navdaja z grozo.
Iz izkušenj o sebi pač vem, da delam zelo slabe prve osnutke. Verjamem v trdo delo, v neskončne predelave: končne različice mojih del so popolnoma drugačne od začetnih. Preprosto nisem dobra v zapisovanju svoje izhodiščne vizije. Če bi kdo bral moje prve različice knjig, bi si mislil, da sem grozljivo povprečna avtorica. A nekako ohranjam svojo vero v možnost spremembe in napredka. Zato se lahko sprijaznim s tem, da sem na neki točki povprečna; on se ni mogel. Povprečen je bil tudi moj prvi poskus pisanja o Thomasu, ko je bil še živ. V romanu opišem, kako razočaran je bil nad poglavjem, ki sem mu ga posvetila.

Včasih mi ljudje očitajo, da sem popisala dve vzporedni življenji: svoje, ki mi je prineslo uspeh, in Thomasovo, ki je bilo niz nesreč in spodletelih načrtov. To je zelo žalostna interpretacija. Upam, da dovolj jasno povem, da je bil Thomas veliko večji umetnik kot jaz. Premogel je neko genialnost, ki je jaz nimam. Ja, moje življenje je veliko bolj normalno, enolično in navadno - a to ima tudi svoje prednosti.

Svoj najnovejši roman sem napisala o britanskem slikarju Davidu Hockneyju - spet gre za roman, v katerem si "izmislim" življenje na podlagi resničnih biografskih podatkov. Tudi Hockneyjevo življenje je bilo razpeto med Evropo in Ameriko, med Veliko Britanijo in Los Angelesom.

Pa je David Hockney ta roman prebral?
Ne bere v francoščini, ga bo pa prebral, ko izide angleški prevod. Ga je pa prebral njegov asistent in je bil navdušen. V celotnem procesu priprav in pisanja pa namerno nisem stopila v stik z umetnikom samim - nisem hotela, da bi vplival name.