Že kot otrok je ves čas risal, ko pa je pozneje postal znan stripar in ilustrator, se mu je davno slišana pesem prikradla na papir.

Potem ko je izdal že več knjig in svoje ime uveljavil na francoskem stripovskem prizorišču, ga je zgodba, ob kateri je odraščal, dohitela povsem nepričakovano in brez pravega premišljevanja jo je zelo bliskovito prenesel na papir – natančneje, na deset strani, prvih risb, iz katerih je pozneje nastal risoroman Pépée – divja plat Léa Ferréja. Ta je pred nedavnim pri založbi VigeVageKnjige izšel tudi v slovenskem prevodu Katje Šaponjić, ob tej priložnosti pa je francoski stripar obiskal Ljubljano. Kar na treh dogodkih ga je bilo mogoče srečati – študentom ALUO-ja je spregovoril o svoji tehniki in delu, o tem nadaljeval tudi na pogovoru v Kinu Šiška in tam nato večer sklenil z risanim koncertom. Na tem je ob zvokih glasbe, ki jo v živo izvaja Takuma Shindo (tAk), pred občinstvom risal utrinke iz Pépéejine zgodbe.

Demont in tAk že kakšno desetletje doma in v tujini povezujeta glasbo in risbo. Kot pravita, je format risanih koncertov zelo dobro sprejet. Sam razume te risane koncerte kot svoj način razstavljanja. Medtem ko so umetniki pri postavitvi razstav običajno pozorni na vsak detajl, da bo vse pravilno postavljeno, njega zanimata kratkotrajnost in spremenljivost. Zanimiv mu je sam proces nastajanja podobe. Zdi se mu, da risanje ne bi smelo biti nekaj, kar je skrito pred ljudmi, ampak lahko da veliko več, če sta jim je na očeh vsaka packa in poteza. "Veliko otrok riše, ko odrastejo, pa to večinoma opustijo. In to je priložnost, da ljudje vidijo, skozi kaj vse gre človek, ko riše," razmišlja Demont.

TAkova glasba mu je ob tem neke vrste oblak, v katerem lahko ustvarja. A če danes težko ustvarja v samoti in tišini, je včasih najlažje risal prav v takšnih izoliranih pogojih, zaprt v ateljeju ali pa za mizo v kavarni.

V risbi išče nekaj, kar je doživel v otroštvu in ga spremlja vse odtlej, pravi. Zelo ga je zaznamovalo, ko je v knjižnici svojih staršev prišel v stik s knjigami, ki verjetno niso bile primerne za njegova leta. To so bili erotični stripi in zgodbe o Jagi babi, v njih pa je odkril misterij, ki ga išče vse odtlej.

Od malih nog je veliko risal. Odraščal je na podeželju, kjer so ga obdajale zgodbe o divjem otroku in druge pripovedke, ki so se prenašale z ljudskim izročilom in so tesno prepredene s samo pokrajino. A ta mu je dala še nekaj drugega. V njej je videl polno podob, ki se skrivajo v vejevju ali v oblakih, predvsem pa sence in mrak, ki so mu zanimivi, ker je v njih nekaj neizrečenega in skritega.

Takšne so tudi njegove risbe in sam proces ustvarjanja; podobe vznikajo iz senc in se potapljajo nazaj vanje, da ostanejo komaj opazne silhuete pod črno potezo, ki bo kmalu zabrisana in predrugačena v novo podobo. Senčno kopreno ustvarja z ogljem, za katero pravi, da mu omogoča sočasen zaris črte in sence. Simbolično gre seveda za prastaro metaforo za razkrivajočo resnico – aletheio, kjer prah s prekrivanjem odstira tisto zadaj. Forme se zabrisujejo, a ne izginejo, ampak pretvarjajo v nove podobe.

In prav iskanje tega, kar se skriva za sencami, tisto nedorekljivo in magično (v likovnem smislu pa volumna teh senc), je tisto, kar je Demonta pripeljalo do Pépée, ki jo na pravkar opisan način na svojih risanih koncertih ali pa med običajnim predavanjem študentom ves čas riše.

Ko je bil majhen, so doma veliko poslušali to pesem, ker pa sam svojega starega očeta ni poznal, Pépée pa pomeni v francoščini tudi dedka, je bil dolgo prepričan, da je glas Léa Ferréja v resnici glas njegovega deda. Zgodba je ostala z njim, tudi zaradi tragičnosti, ki jo premore, in odnosa, ki sta ga imela Ferré z ženo do šimpanzinje. "Ta je za človeka neka arhaična oblika njega samega in z njo komuniciramo drugače kot denimo z mačko," pravi stripar.

Zares je imela Pépée posebno mesto med številnimi živalmi, ki sta jih imela zakonca Ferré na svoji graščini. Znana je zgodba, kako sta leta 1963 kupila graščino, kjer sta nudila domovanje številnim živalim, ki sta jih reševala gotove smrti, da bi lahko svobodne živele naprej. Pépée sta našla v cirkusu, kjer so ju opozarjali, da bo odrasla žival desetkrat močnejša od človeka, zaradi česar mora biti ukročena. Vendar Leo Ferré se za opozorila ni zmenil. Pépée je bila kot njuna hči – imela je svojo sobo, pred spanjem spila čaj, kadila cigarete in v Ferréjevem naročju vozila avtomobil. Kaj točno je privedlo do njene smrti, v resnici še zdaj ni povsem jasno – ena od bolj razširjenih zgodb pripoveduje, da je v Leovi odsotnosti Pépée padla in se ob tem poškodovala, zato je žena prosila lovca, da jo odreši muk, druga, da njene divje narave ni bilo mogoče ukrotiti in so jo zato ustrelili.

Vendar podrobnosti zgodbe niti niso pomembne, meni Demont in jih tudi sam ne pojasni v detajle; zanimal ga je predvsem odnos človeka do živali, predvsem pa, kaj je občutek, ki ga je doživljal ob zgodbi. To je tisti ključni vidik, ki ga je želel prenesti na papir, za kar je potreboval čim krajšo mogočo pot, saj je lahko doživljanja tistega dečka in tudi blodnje zdaj odraslega človeka ob zgodbi, ki ga je zlomila, le tako pretvoril v vizualno govorico. Zlomila je tudi Ferréja, ki zatem ni ustvarjal več na enak način, skladbe, ki so se rodile iz te bolečine, pa so Demontu navdih pri njegovem risanju.

Demont se v stripu vedno znova vrača k dvema motivoma, opaža odgovorna urednica založbe VigeVageKnjige Anja Golob: očem in vžigalicam. Prve so nekako odmev tistih skritih oblik, ki jih je kot deček prepoznaval v pokrajini, a tudi aluzija na pogledujoče oči vaščanov, ki so nezaupljivo opazovali in klevetali zakonca Ferré, ko sta v graščini nudila dom toliko živalim. Motiv vžigalic je starejšega vznika, pravi Demont, in jih je rad risal, še pred nastankom Pépée. Nekoč je opazoval ples vžigalic, ko izgorevajo ena postavljena na drugo in so kot sloke figure, ki spominjajo na Giacomettijeve, majhni simboli minljivosti in krhkosti eksistence. "Ta motiv bi lahko povezal tudi s kakšno drugo knjigo, a odločil sem se, da jo s Pépée."

Danes rad riše, ko pripoveduje. Ko je bil majhen, so mu to prepovedovali, zdaj pa lahko riše, kadar hoče. Učiteljem so se njegove risbe zdele čudne. Tudi črna barva, po kateri je najraje posegel, se jim ni zdela primerna za njegova leta, zato so ga poslali k šolskemu psihologu.
Realizem mu ni bil nikoli blizu, saj se mu je vedno zdel v nasprotju z njegovim izrazom. Zavedal pa se je, da knjiga vendarle zahteva neko preciznost. "Vendar bolj kot to, da je stvar narisana takšna, kot je, mi je pomembno tisto, kar želim povedati. In če to pomeni, da mora biti roka dolga štiri metre, bo dolga štiri metre."

Naravnost iz stripovske meke
Adrien Demont (1986) živi in dela v Bordeauxu, stripovsko znanje pa je pilil v Angoulêmu. Prve izdelke je ustvaril s kolektivom Chroma comics in platformo Coconino world. Prvi dve knjigi – Sončnice (Tournesols, 2009) in Balade (Ballades, 2010) – je izdal pod okriljem založbe Scutella dala, leta 2015 pa predstavil svoj prvi risoroman Muha enodnevnica (Feu de paille). Tudi Pépée je risoroman, njegova posebnost pa je tehnika, v kateri je odtisnjen. Gre za risografijo, grafično tehniko, ki jo v Sloveniji izvaja le umetniški kolektiv Riso Paradiso, s katerim so zato VigeVageKnjige združile moči. Gre za nekakšno mešanico sitotiska in fotokopiranja, ki ob zaključku procesa potrebuje ročno dodelavo, kar ji daje po besedah Zorana Pungerčarja iz studia Riso Paradiso neko organskost in toplino.

Ravno zaradi nenatančnosti tehnike je ta idealna za to knjigo, poudari Anja Golob. "Redko naletimo na takšno sinergijo vsebine in forme. Oboje je tako prežeto, da se zdi logično, da je narejeno na takšen način." Zares se zdi, da gre za idealno sinergijo Demontove neposredne risbe in surove tehnike, ki skupaj ustvarjata dovolj izpovedno pripoved, da kljub enigmatičnosti ne potrebuje veliko besedila, le manjše smerokaze na začetku vsakega poglavja, ki na hitro orišejo zgodbo, ne da bi s podrobnostmi uničile njene skrivnostnosti.

Zaradi nenatančnosti je vsak odtis, posledično pa seveda tudi knjiga, nekoliko drugačen, tako rekoč unikat. Zato so se v založbi odločili za bibliofilsko izdajo s 500 oštevilčenimi izvodi, ponatisa pa ne načrtujejo.