Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta.

Bil je gost oddaje Razgledi in razmisleki.

Gospod Otto Tolnai, poznajo vas po vsej Evropi in tudi v Sloveniji ste že večkrat gostovali. Vaša pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu je prvo knjižno izdajo doživela prav v slovenščini, prej je bila objavljena le v reviji. Tudi festivala Vilenica ste se že udeležili, nagrada vilenica pa je vendar nekaj posebnega.
Nagrada je zame postala prav posebna zgodba. Zelo sem se je razveselil, a ko sem poleti razmišljal o njej, so se v Sloveniji začele poplave in nenadoma sem začutil, kot da je tudi mene zajela voda in me nosi v središče dogajanja. Nisem vedel, česa naj se oprimem, da me ne odnese. Pomislil sem, da bi moral moliti, da bi se povodenj umirila, vendar ne morem. Ne najdem pravega načina, čeprav sem s prababico, po kateri je naslovljena moja prva knjiga v slovenščini Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, kot otrok skoraj vsak dan šel v cerkev. Zdaj sem ostal brez vsega in mi prav manjka nekakšen oltar.

Dolgo sem že povezan s Slovenijo, že v osnovni šoli so nas vodili na izlete na Bled, v Bohinj, Postojno, pozneje je tu na Akademiji za gledališko režijo študiral eden mojih najboljših prijateljev in ko sem študiral v Zagrebu, sem ob sobotah ali nedeljah pogosto hodil v Ljubljano. Nekoč mi je telefoniral, naj pridem pogledat neko sliko, da presodimo, ali je originalna in koliko je vredna. Nisem sicer študiral likovne umetnosti, vendar me je najbolj zanimala, še posebej slovenska – grafični bienale in največji slikarji, kot sta Zoran Mušič in Gabrijel Stupica. Kadarkoli pridem v Slovenijo, tekam naokoli in zbiram kataloge in knjige, še posebej o Mušiču. Nekoč me je kipar Počivavšek povabil v svojo galerijo in ko sva odhajala, mi je pokazal atelje Gabrijela Stupice. Imel sem občutek, kot da je še vedno v njem.

Tudi pozneje sem imel stalne stike s Slovenijo. Pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu je izdala založba Apokalipsa in je bila zelo lepo sprejeta. V kratkem času sem imel dve predstavitvi, eno v nekem manjšem gledališču, kjer je pesmi interpretiral neki odlični igralec in jo je tudi občinstvo zelo toplo sprejelo. Druga predstavitev je bila v prostorih, kjer je bil nekoč zapor, precej ljudi je prišlo. Kritik, pesnik, ki je povezoval tisti večer, je ves čas vztrajal, da si jaz vse to izmišljam, da je to imaginacija. Poskušal sem se upirati, češ da sem precej vezan na resničnost, na konkretne predmete, konkretne odnose in konkretne like in da si tudi babice nisem izmislil, vendar precej neuspešno. Potem je v dvorani vstal moški s kapuco in je tudi on dejal, da je vse to fantastično in da sem tudi jaz iz fantastike. Povedal je, da je poznal mojo prababico in da je živela v isti ulici kot njegova babica. Čeprav sem ga videl le z boka, sem takoj vedel, da je to neki moj sošolec, babici sta živeli v isti ulici v Madžarski Kanjiži, on pa je s starši živel v Turški Kanjiži na drugem bregu Tise. Nato je šel študirat v Novi Sad in se je pridružil naši literarni skupini. Ko sem bil urednik, mi je zelo pomagal pri rokopisih, nato pa je z ženo izginil iz Novega Sada, se pojavil v Zagrebu, pa v Lendavi in nato v Ljubljani, kjer je postal strokovnjak za kmetijstvo. Okoli 68. leta je bil precej znan, obstaja tudi roman o tem letu, Puška in kitara ali nekaj podobnega, v katerem je on eden glavnih likov. Pisal se je Konc, hiter tip, zelo pameten. Pozneje je postal urednik Mladine, skupaj z mladim Zlobcem in Medvedom. Pogosto so prihajali v Novi Sad in znova sem se začel družiti z njim. V Mladini je objavljal moje Kratke reze, celo na prvi strani.

Naj vas malo prekinem. Prišla sva do tistega, kar je tako zelo značilno za vašo literaturo – na eni strani resničnost in na drugi fantastika. Veliko je podrobnosti, veliko naključij, vsakdanji predmeti in dogajanje dobivajo nov pomen, iz njih nastaja poezija. Ali to poezijo ustvarjate ali jo pač najdete v predmetih?
Oboje. Veliko ustvarjam; nekaj naredim namerno, nekaj iz ljubezni, Opazil sem, da delam kot nekakšna tovarna in proizvajam te čudne predmete in odnose. Ko naletim na možnost, da lahko povežem dve žici, to naredim, pogosto pa tudi počakam, da vidim, kam bo nekaj pripeljalo. V največje zadovoljstvo mi je, ko vidim, kako se vsa konstrukcija giblje in se snov zliva v eno. Ali ko v romanu neka linija stopi v vrtavko, izgine v njej in potem opazujem, kaj pride ven. Tudi poti – moje, družinske, ženine – spontano postanejo del tega kolesja.
Nekoč je npr. žena, ki je bila režiserka na televiziji, predlagala, da bi lahko dobro zaslužila s sezonskim pobiranjem špargljev v Nemčiji. Nekje med Heidelbergom in Darmstadtom so bila med vojno vojaška letališča, po vojni pa so zemljo razdelili kmetom in jih poslali na Nizozemsko, da so se naučili gojiti šparglje. Heidelberg je bil zame mesto filozofov, tu je bil mladi Lukacs s svojim krogom, pa Simmel in druge zanimive osebnosti. Ženinih razlag, kaj in kako naj bi delala, nisem niti poslušal, pač pa sem razmišljal o filozofiji in o tem, kako se bom sprehajal s pravimi filozofi. V Darmstadtu pa so v tistem času pri Stockhausnu delovali najboljši moderni madžarski glasbeniki, György Kurtág na primer, s katerim sem bil takrat v stiku …

Ampak žena je hotela slediti družinski tradiciji in nameravala sva kupiti telice, ki bi jih potem prodala državi. Zaslužila sva sicer manj, kot sva pričakovala, a sva vendar kupila pet telic (tudi to je bila tema za roman, njegov naslov je Briljant, nemški prevod je bil precejšnja uspešnica). Ko so dosegle tistih 500 kg in sva poklicala center za prevzemanje živine, pa so nama odgovorili, da mladih krav že dolgo ne odkupujejo več, sama predsednica Milka Planinc naj bi to ukazala. In tako sva potem našla nekega mesarja, meso sva razprodala sosedom in sodelavcem, jaz pa sem o tem napisal dve knjigi.

In to je tisto, kar je ostalo namesto sprehodov z Lukacsem in drugimi filozofi po Heidelbergu?
Da. Za kavarne nisem imel denarja, sem pa hodil v živalski vrt v Heidelbergu. Delo je bilo peklensko, delali smo od 4h zjutraj do 9h zvečer, ves čas stojiš v gumijastih škornjih v hladni vodi. Žena je dobila vnetje jajčnikov, otekle roke sva namakala v vedra z okisano vodo, da so vsaj malo uplahnile. Lastnik nas je nadzoroval s psom ali z daljnogledom in če nismo bili dovolj hitri, nas je polival z nekimi škropivi. In ko sem v nedeljo ves utrujen sedel na klopci v živalskem vrtu, se je pred mano pojavila fantastična dlan s čudoviti življenjskimi črtami. Za hip sem pomislil, da ima takšno roko lahko samo filozof, a ko sem šel s pogledom za njo, sem zagledal orangutana.

To vam pripovedujem zato, ker je vse to prišlo v mojo literaturo. Na primer zadrege z odpadki. Živela sva v mestu, kjer je bilo prepovedano rediti živino, zato sva zvečer v prikolici vozila ostanke mesa iz mesta. Ženi je tajnica v službi povedala, da njen oče ob Donavi goji cvetačo in da jo lahko vedno, ko pripeljeva tiste ostanke, nabereva, kolikor hočeva. In tudi jaz sem se ukvarjal s cvetačo, ampak literarno: ena mojih pesniških zbirk ima naslov Cvetača. V nekem leksikonu sem namreč prebral, da ima cvetača nekakšen nerazvit cvet, jaz pa sem raziskoval neformalno formo, lepoto v obliki brezoblične gmote. Tudi artičoka je takšna. No, nekoč so nas povabili v hišo, ko so ravno večerjali, midva pa sva zunaj stala ob orodju kot kmeta na Milletovi sliki, ko zaslišita zvonjenje v vasi. Ko sva vstopila v hišo, sem zagledal tajničinega brata in v njem prepoznal skladiščnika v založbi, ki je izdala mojo zbirko Cvetača. Tako je bil prebit zid med stvarnostjo in fantastiko.

V pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu omenjate veliko podrobnosti, tudi iz svojega doma.

(izsek iz LP - Ivan Rupnik )
Rad bi s podstrešja prinesel
zeleno komodo sem rekel ženi
si znorel je vprašala
rad bi jo kako stisnil v delovno sobo
(ki se je v resnici razpolovila bila je zrinjena iz stolpa
peščenega gradu) saj se spomniš tudi v novem sadu je bila
vedno z mano in na oktobrski aveniji in tudi v cvetni
ulici 3
mislila sem dovolj je črna miza (imenovana gondola)
in zavržen modro zlati panj
(žena ni vedela panj že spet brenči)
mislila sem si dovolj je črni ikonostas (moja knjižna polica)
rad bi še sem rekel tudi zeleno komodo…
v spodnjem predalu je rotterdamska babica
žena me je pogledala s široko odprtimi očmi
rotterdamska babica

Še živite v Paliću?

Ja. Živim v visoki stari hiši s konca devetnajstega stoletja, zgrajeni iz peska, cementa in odpadnih gradbenih materialov. Imenujem jo peščeni grad, a če se stene zmočijo, začne pesek odpadati in peščeni grad se spreminja v peščeno uro, ki ti šteje sekunde, leta, življenje … Slikarji mi včasih podarijo kako sliko ali pa jo kupim, toda ko bi jo rad obesil na steno in hočem zabiti žebelj, začne iz luknje teči pesek.

V pesnitvi omenjate nekakšen regal, črni ikonostas ga imenujete. Kot da bi knjige postavili v oltar! …
Oltar. V srbskem slikarstvu obstaja veliki slikar Teodor Kráčun in enako je bilo ime tudi mojemu dedu. Na ravnici, kjer imam posestvo, stoji nedokončana pravoslavna cerkev. Našel sem desko s svinjaka, ki je imela luknjo za gledanje noter, in s pasteli in raznimi kemikalijami sem za to cerkev naslikal sliko, ki jo lahko priznam ali pa vsaj pišem o tem. Ko so vaščani, pravoslavci, zvedeli za to, in ko so slišali, kako je bilo ime mojemu dedu, so me priznali in mi dovolili, da se ukvarjam s tem.
Začeli ste v času pesniškega modernizma v šestdesetih letih. Ste se družili s pesniki svojega časa? In s slikarji? Kar veliko jih omenjate v poeziji …

(izsek iz LV – Primož Pirnat)
"torej zijaje smo se vozili proti rotterdamu
v času pesniškega festivala sploh nisem spremljal
domačih (jugoslavija) dogodkov
v časopisih smo spremljali samo odmev festivala
kako so nas madžare prekosili šamanistični
repajoči črnci
tudi s pesniki nekdanje velike jugoslavije sem se
pomenkoval
o povsem drugem, z zajcem na primer o smrti skrivnostnega slovenskega slikarja
tisnikarja (zbil ga je avto ga vrgel pred drugega)
razteleševalca in čistilca trupel kajti to je bil njegov pravi
poklic
ni bilo dano da bi njegovo značilno dolgo figuro
položili na betonsko mizo mrtvašnice ga lepo obrisali
zajcu sem pripovedoval v knjižnicvi vsakega jugomadžara
je
tisnikarjev veliki zeleni album

Nekoč sem prispel v Ljubljano na Grafični bienale. Deževalo je, ves premočen sem taval po mestu in iskal prenočišče, ko sem v izložbi zagledal list, da je v bližini prosta postelja. Poklical sem na zapisano številko, oglasila se je neka stara gospa in povedala, da ima dvoposteljno sobo, eno posteljo je že oddala, druga pa je prosta. In ko sem vstopil v sobo, sem na drugi postelji ob grmadi rokopisov zagledal Ištvana Bošnjaka, zelo dobrega prijatelja iz Novega Sada, ki sem mu predal urejanje revije. V Ljubljano je prišel zaradi sinovih težav s srcem. Tedaj je imel stike z novosadskim profesorjem slovenske književnosti Jožetom Pogačnikom in tudi jaz sem včasih obiskal njegova predavanja. In potem je naslednjega dne prišel k nama še Jože in smo sedeli v tisti sobi kot nekakšno uredništvo. Čez čas pa sem v neki svoji pesniški zbirki zagledal pesem, v kateri je bil verz 'Operacija na srcu prijateljevega sina v Ljubljani je uspela'. Ko sem pisal pesem, sem si namreč takoj zapisal njegovo sporočilo, da ne bi pozabil. In ko sem kot nagrajenec prispel na festival Vilenica, me je ta sin obiskal. Tako je s temi magnetizmi.

Ko se zdaj tako pogovarjava, vidimo, da nekako res vse pride v poezijo. V neki pesmi mimogrede omenite, da ste se že navadili »čudnega vedenja svojih motivov – metafor«. Ko neko stvarnost pregnetete, nastane pesem?
Pesem se pojavi brez kakršnega koli opozorila – na pločniku, na ulici, kjerkoli. Iščem najbolj borne situacije, berem na primer o neki vojvodinski vasi, ki je ostala povsem brez prebivalcev, in rečem ženi, da morava tja, saj sem postal nulti prebivalec tega kraja. Pesem se začne s tem krajem, navedem nekaj podatkov, potem pa preidem na nekaj povsem drugega, tretjega, četrtega … in v neki deseti pesmi ali v deseti knjigi iz tega naredim red.

Pesniški modernizem je pogosto hermetičen, nerad te spusti blizu. Vaša literatura pa vabi, da beremo naprej in naprej in sledimo vašim asociacijam.
Na primer moja prijateljica Roza, ki je pred kratkim umrla. Nekoč naju je povabila v hišo, ki jo je podedovala po neki sorodnici, in je bila polna gobelinov. Takrat sem ravno bral, da naj bi molj, ki napade gobelin, prevzel barvo niti, ki jo poje. Če je torej nit vijolična, tudi on postane vijoličen, cvetlični vzorec pa se razbarva.

Gobelini sicer niso bili zanimivi, žena se jih ni hotela niti dotakniti, češ da se še vedno čuti bližina smrti, jaz pa sem zagledal štokrle, desetkrat prebarvan. Spomnil me je na očeta, ki si je vsak večer, ko je prišel iz trgovine, namakal noge v lavorju, in sem ga hotel imeti. Žena ni ničesar omenila, ampak zvečer sem v kopalnici na polici zagledal tri ali štiri zajčke in zajkljo iz belega porcelana, blizu pa prav takšno lisico. Ker je bila bela tudi polica, je bilo videti, kot da so v snegu. Nekoč se je vnuk igral z njimi in zajklja mu je padla na tla in se razbila. Potem sem opažal, da nekdo spreminja položaj teh zajčkov in jih počasi približuje lisici, saj vendar morajo imeti starše. Tako torej ta skupinica hodi po snegu in prinaša odgovore na razne situacije. Veliko je še tega, iz iste tovarne metafor prihaja. Rad zbiram različne asociacije, ampak morajo biti ulovljive, da vzdržijo vse prekombinacije. Če najdeš pravo besedo ali pravi predmet, bo prenesel salto mortale, ki ga narediš kot pesnik ali kot likovni umetnik. Če tega ni, pa vse razpade in ni uporabno.