Leta 2014, ob svoji devetdesetletnici, je prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

Težka vojna leta in klic jezuitov
Vladimir Kos se je 2. junija rodil v Murski Soboti. Odraščal je v Mariboru, ko pa so štajersko prestolnico zasedli Nemci, so družino preselili v Srbijo, on pa se je umaknil v Ljubljano. Od tod so ga Italijani internirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po koncu vojne je odšel na Koroško in pozneje v Rim, kjer je leta 1953 doktoriral na papeški univerzi Gregoriana. Po posvečenju se je pridružil jezuitom in se na Irskem pripravljal na misijon na Japonskem, kamor je odšel leta 1956.

Prvo pesniško zbirko Marija z nami je odšla na tuje je objavil že leta 1945 v Lienzu. Desetletja po vojni je največ objavljal v slovenskih revijah v tujini, veliko v Buenos Airesu. Leta 1960 je v Tokiu izdal zbirko Dober večer. To, kot so zapisali v utemeljitvi male Prešernove nagrade, ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. Od leta 1995 objavlja tudi v Sloveniji.

V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, ki sta izšli leta 2012, se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči, so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada.