Po svojih pikrih izjavah je bil znan tudi irski dramatik George Bernard Shaw - vseeno pa se je kdaj našel kdo, ki mu je bil kos. Ko je, denimo, nekoč Winstonu Churchillu poslal dve vstopnici za premiero svoje predstave s pripisom, naj pripelje prijatelja, 'če ima kakega', mu je ta odpisal: 'Nikakor se mi ne bo uspelo udeležiti premiere. Pridem na drugo predstavo, če še bo kakšna.' Foto:
Po svojih pikrih izjavah je bil znan tudi irski dramatik George Bernard Shaw - vseeno pa se je kdaj našel kdo, ki mu je bil kos. Ko je, denimo, nekoč Winstonu Churchillu poslal dve vstopnici za premiero svoje predstave s pripisom, naj pripelje prijatelja, 'če ima kakega', mu je ta odpisal: 'Nikakor se mi ne bo uspelo udeležiti premiere. Pridem na drugo predstavo, če še bo kakšna.' Foto:
Ronald Reagan
'V katastrofalnem požaru v knjižnici predsednika Reagana sta zgoreli obe knjigi. Tragično pri vsem skupaj je to, da ene izmed njiju še ni do konca pobarval.' Novozelandski laburist Jonathan Hunt ni skrival svojega mnenja o ameriškem predsedniku.

Francoz Pierre Chalmin je v eni knjigi zbral najhujše zmerljivke, s katerimi so skozi zgodovino drug drugega obkladali književniki. Dictionnaire des injures literaires (Slovar literarnih zmerljivk) bo septembra izšel pri založbi L'Editeur. V njem so nanizane bodice, ki jih je ta ali oni rojak izpljunil na račun Louisa-Ferdinanda Celina, Louisa Aragona, Marcela Prousta, Émila Zolaja in Marguerite Duras. Med tujimi pisateljskimi žrtvami so med drugim zastopani Joseph Conrad, Edgar Allan Poe in Friedrich Nietzsche.

Ni dovolj, če si zloben, zloben moraš biti s slogom
Chalmin je pri svojem izboru upošteval tri kriterije: znanost literata, ki so ga zmerjali, kakovost zmerljivke ter njen škandalozni, humorni ali zlonamerni karakter. Vladimir Nabokov je na primer poljsko-britanskemu pisatelju Josephu Conradu očital "stil, nabit s suvenirji".

Ne ravno neznansko slavni pisatelj Leon Bloy je tisti, ki je Zolaja označil za "kretena s Pirenejev". (Pri tem je treba vedeti, da Bloy, ki je slovel po svojem vzkipljivem temperamentu, med svoje sovražnike ni štel le očeta naturalizma, ampak še par drugih velikanov takratne francoske literarne pokrajine, denimo, Guya de Maupassanta, Ernesta Renana, Alphonsa Daudeta in Anatola Francea. Vsega skupaj je bil "kriv" njegov literarni prvenec, roman Le Désespéré, v katerem je ostro napadel racionalizem in vse, za katere je menil, da ga zagovarjajo.)

Gremo dalje: Renoir je o Louisu-Ferdinandu Célinu, enem izmed revolucionarjev na področju sodobnega romana, menil, da ga spominja na "damo, ki ima svoje stvari". Pierre Desproge je o Marguerite Duras dejal: "Neumnosti ni le pisala, temveč jih je tudi snemala." Bila je namreč tako pisateljica kot tudi režiserka.

Jules Renard je o Nietzscheju dejal: "Kaj menim o njem? Da je v njegovem imenu zapisanih veliko odvečnih besed." Henry Miller je o svojem rojaku Edgaru Allanu Poeju menil: "Na njem sovražim prav vse, vključno z njegovim imenom. To je eno krakanje." Za brata Goncourt je bil Verlaine, ki je bil z Rimbaudom osrednji pesnik francoskega simbolizma, "pijanec, pederast in strahopetec". George Sand je za "bretonsko kravo literature" šovinistično oklical Jules Renard.