Branko Cestnik se v zadnjih letih posveča zgodovinskemu romanu. Odlično sta bila sprejeta romana o zgodnjem krščanstvu na antičnem Ptuju, njegov novi roman pa je že drugo delo, ki govori o drugi svetovni vojni in slovenskih mobilizirancih v nemški vojski. V Razmiku med žerjavi pripoveduje o štajerskih mladeničih, ki so se borili na vzhodni fronti na ozemlju Ukrajine, kjer tudi danes divja vojna. Zelo prepričljivo je upodobljen psihološki portret protagonista, mladega mobiliziranca Ludvika Voduška iz Volovke pri Ptuju. Drži se zaobljube, da ne bo nikogar ubil, krogle iz njegove puške švigajo nad glavami nasprotnikov. Izkaže se, da na Ludvikove odločitve vpliva tudi njegova vera. Branko Cestnik je katoliški duhovnik, pater klaretinec, teolog, ki opravlja delo župnika v župniji Frankolovo, pri čemer njegov pogled na etična vprašanja izhaja tudi iz duhovnega življenja, iz njegove vere.

Prerokba z vstajenjskim pridihom
Avtor med drugim pravi: "Kot duhovnik si podoben pisatelju, če si poslušalec in ohranjevalec zgodb. Nekatere zgodbe ostanejo samo v tvojem srcu, ker imaš spovedno molčečnost, druge pa te nagovorijo tako, da jih podeliš drugim v pridigah. Kot ohranjevalec, poslušalec zgodb se začneš tudi izražati, začneš pisati. Zdi se mi, da se duhovniška drža v odnosu do življenjskih zgodb pozna tudi v mojih romanih."

Zelo pomenljiv je prizor z žerjavi, po katerem je roman poimenovan. Pisatelj takole pojasni naslov romana: "Razmik med žerjavi je pravzaprav prerokba o skorajšnji smrti vojaka, a prerokba z vstajenjskim pridihom. Žerjav je simbol duše, ki plava in gre v neskončnost. Zanimivo je, da so to vzele za simbol sovjetske pesmi v sovjetski dobi. V filmski industriji in v pesmi se pojavlja simbol žerjava in jaz sem ga vzel od tam."

Branku Cestniku je uspelo ustvariti kompleksen vojni in hkrati psihološki roman ter prikazati etične dileme, ki jih v človeku poraja vojna. Z nevsiljivim tokom pripovedi je izpostavil etično razsežnost, saj je moč etičnih odločitev tudi v grozoviti vojni lahko odrešujoča za posameznika, da ga povsem ne preplavi demon obupa. Vojno dogajanje na ukrajinskih tleh je opisano z živo predstavno močjo, s poznavanjem zgodovine in epskim zamahom, prav tako prepričljivo pa avtor prisluškuje bitju človeškega srca v usodnem času.

Pisateljeva misel o sporočilu romana: "V ospredju je sporočilo miru sredi vojne, sporočilo, da je sredi pekla in mnogih preizkušenj možno ohraniti čisto dušo – z Božjo pomočjo, z odločnostjo, s pomočjo prijateljev je možno ohraniti čisto dušo."

Metelkova kot "kraj generacijske zavoženosti"
Tudi Muanis Sinanović je zasidran v duhovnem življenju, ki vpliva na njegovo pisanje. Doslej je napisal štiri pesniške zbirke, roman, knjigo esejev in zbirko kratkih zgodb ter zanje prejel več nagrad. Prvoosebni pripovedovalec v njegovem novem delu Vse luči je dramatik iz generacije tridesetletnikov, ki razkriva svoj odnos do obdobja tranzicije, sodobne družbe in svoje generacije ter v različnih časovnih izsekih sestavlja mozaično pripoved o lastnem življenju. Avtor je delo poimenoval fikcijski esej, v katerega je vnesel posamezne avtobiografske prvine, sicer pa Vse luči lahko uvrstimo tudi med razvojne romane. Prvo prizorišče, s katerim nas pisatelj uvede v pripoved, je Metelkova, kraj alternativne kulturne scene. V junaku se počasi rojeva spoznanje, da je Metelkova kraj generacijske zavoženosti in da njegovi generaciji manjka občutek odgovornosti.

Avtorjev pogled na Metelkovo je precej kritičen: "Metelkova je nekakšen mitski kraj. Nekateri mladi, ki pridejo študirat v Ljubljano, verjamejo v njegovo pripoved o alternativnosti, drugačnosti, svobodi. Zdi pa se mi, da je še posebej v zadnjem času ta svoboda postala neke vrste suženjstvo, ki streže nekaterim strastem – v smislu, da se je Metelkova iz kulturnega središča spremenila v prizorišče hedonizma, ki po eni strani tone zaradi različnih pojavov, po drugi strani pa je nekoliko elitistično."

Pisatelj odstira pogled v različne družbene skupine; pripoveduje tako o marginalcih in priseljencih kot o mladih iz premožnejših ljubljanskih družin, ki zagovarjajo moralo ugodja, se prepuščajo hedonizmu, ponavljajo dogme o napredku in svobodi, imajo dostop do medijev in uglednih položajev. Kot preberemo, so to avtoritarni borci proti fašizmu, ki izključujejo drugače misleče, vodi pa jih politična preračunljivost.

Avtor ob tem poudarja: "Pogosto pride do hitrega izključevanja, ker gre na ideološki ravni za prepoznavanje gesel. Ne gre za to, da bi se ljudje ukvarjali z dejansko teorijo ali razmišljali o družbi, in tako je vsakdo zelo hitro lahko fašist ali klerofašist, čeprav nima nič skupnega s to ideologijo."

Sorodna novica Muanis Sinanović: Vse luči

Ko se prvoosebni pripovedovalec spopada z duševnimi stiskami, se v njem prebudi hrepenenje po stiku z Bogom, s transcendenco. Kakšna pa je avtorjeva osebna izkušnja, kaj mu kot pripadniku muslimanske vere daje njegova veroizpoved?

Sinanović o tem pove: "Če spoznaš absolut, ti ne more pomeniti drugega kot absolutno, kot vse. Pa ni pomembno, ali si musliman, kristjan, jud ali pripadnik kakšne druge religije, ki priznava takšen absolut. To seveda ne pomeni, da zagovarjaš fundamentalizme."

O tem, do koga čuti največ empatije, avtor pravi: "Največ empatije čutim do ljudi, ki so izrinjeni iz možnosti, da bi preživeli, da bi izražali svojo stisko ali svoja prepričanja, seveda ne glede na nacionalnost, vero ali barvo kože."

Vse luči so marsikaj: družbenokritična refleksija, esej, roman, spis o metafizičnih razsežnostih bivanja. Jasno je zarisana ločnica med lučmi zmaterializiranega sveta, ki ponujajo lažna slepila, in lučjo na dnu posameznikovega notranjega bistva, do katere se mora dokopati vsak sam. Muanisu Sinanoviću je uspelo v gibkem, svežem slogu napisati iskreno, navdihujoče delo, in brez ovinkarjenja prikazati, kako vidi razmerja v današnji družbi.