Sedmim knjigam poezije Vitomila Zupana z naslovom Pesmi iz zapora, v katerih so zbrane pesmi, ki jih je pisal med letoma 1948 in 1954, ko je bil politični zapornik, se je pridružila zbirka Pesmi s "prostosti", ki jih je pisal po zaporu. Tudi te je iz zapuščine, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, zbrala in prepisala Ifigenija Simonović, ki je naslov knjige pojasnila z zgoraj navedenim citatom. V knjigi so objavljene štiri zaključene pesniške zbirke ter dodatni izbor pesmi, proze in pisem.

Približno 400 pesmi, kolikor jih je v knjigi, se je nahajalo v dveh škatlah od 16, kolikor jih hranijo v NUK-u. Pesmi so bile bodisi v pesniških zbirkah, napisanih na stroj, ali vmes med papirji, na prtičkih, škatlici cigaret. Nastale so v 60. in 70. letih, je na predstavitvi pojasnila Simonovićeva.

Od družbene kritike prek ljubezni do ekologije
Zupan je pesniške zbirke sestavil kot zaključene enote. Gre za nekakšne dnevniške zapise v verzih, kjer se odziva na uspehe drugih pisateljev, novice v časopisih. Verzna oblika je zelo sproščena, skoraj ni rimanih verzov - za razliko od Pesmi v zaporu, kjer so večinoma soneti, gazele, romance. Če bi izšle takrat, ko jih je pisal, bi najbrž bil sprejet kot sodobnik, je prepričana Simonovićeva. Pesmi so kritične do družbe, so tudi ljubezenske, veliko govorijo o ekologiji, posebna in obsežna pa je zbirka pesmi, ki jih je pisal na tovorni ladji na poti okoli Afrike.

Zanikanje sebe in osamljenost
Po besedah literarne zgodovinarke Helge Glušič je Zupan v knjigi zaporniške poezije pisal o tistem, kar si je želel - o lepoti, ljubezni, nežnosti, svetlobi. V zbirki Pesmi s "prostosti" pa razpoloženje ni tako optimistično. Gre predvsem za zanikanje sebe, svojega prostora, svojega časa, za osamelost, odtrganost. Temu sledi tudi poezija, ki je izgubila ritem urejenosti in je notranje izredno razklana.

Zupan v pesmih opušča vejice, njegova misel se ne prekinja, kaže se kot dvojna osebnost, razklana med čutnim in intelektualnim svetom, silno občutljiva in melanholična, na drugi strani pa bojevita. Za razliko od zaporniške poezije je tu prisotna grenkoba, ki se prelije v posmeh, ironijo, sarkazem, je dejala Glušičeva.

Ob izidu literarni večer
Izid knjige, ki je izšla v samozaložbi, je pospremil literarni večer v kavarni Grand hotela Union. Pesmi je bral dramski igralec Igor Samobor, poleg Simonovićeve in Glušičeve pa so kot gosti sodelovali Tina Košir, Miha Zupan, Metod Pevec, Samo Rugelj in Manca Košir.